Nedeljska misel: Videti in poslušati

white clouds during daytime

Svet komunikacij

Živimo v svetu komunikacij z vizualnostjo in poslušanjem. Če sem do pred desetletjem, da pridem v stik z osebo, poklical ali kvečjemu poslal SMS (tako preprosti so bili prvi telefoni); če sem pred tridesetimi leti iskal osebo, s katero sem že zdavnaj izgubil stik, sem šel doma prelistat stari telefonski imenik ali pa sem poiskal njegov priimek na seznamu telefonskih naročnikov, v upanju, da je v tej državi malo kdo je imel ta priimek; če smo – in tukaj smo že v »prazgodovini« – morali poiskati prijatelja, ki bi šel z nami v planine, smo morali poklicati morda na domofon, ne da bi nesrečniku pobegnili, ko je bil prisiljen vprašati »Kdo je?« (ker še ni bilo video domofonov, samo stare zelene plastične žaluzije, ki so se zložile s hrupom, ki ga je slišati od daleč …); danes je dovolj že “klik” (oziroma niti ne več “klik”, ampak “tap”), da me spravi v stik s človekom, pa ne samo v mestu, ampak na sto tisoče kilometrov stran, s hitrostjo ki se približuje svetlobi. Majhen pametni telefon ali pametna ura na roki (nekaj jih tehta samo devet gramov, z zaslonom manjšim od palca …) je dovolj, da v realnem času kdorkoli ve, kje si, kaj počneš, s kom si, kje si, so bili in tako naprej. In to lahko storite s fotografijo, sliko, videom, zvokom … vaša domišljija je tukaj skorajda neskončna. Pomembno je, da vsi vidijo in slišijo, celo hkrati. Ali pa samo osebno, ali skozi filter zaslona ali virtualno resničnost, ni pomembno: vid in sluh sta osnova vsega. Toda problem je “kaj” vidiš in “koga” poslušaš.

Jezusovi nauki

V resnici komunikacijske strategije, ki temelji na čutilih vida in sluha, niso izumili geniji telekomunikacij: mi kristjani imamo neverjetnega mojstra ki je bil v teh stvareh fenomenalen. Poskrbel je lahko, da so vsi pogledi uprti vanj in da so stvari, ki jih je rekel – tudi najbolj preroške – postale v trenutku resničnost, uresničile se v trenutku, ko so jih poslušalci poslušali. In nekateri od tistih, ki so bili poslušalci in očividci, so celo postali “služabniki, prenašalci njegove Besede »in so posredovali, kar so videli in slišali, svojim sodobnikom, od katerih so mnogi “skušali pripovedovati o teh dogodkih, in hkrati skrbno raziskati vsako okoliščino, ki se je zgodila in napisati natančno tako, da bi lahko celo po toliko letih osebno spoznali trdnost Jezusovih naukov, ki so se nam prenašali skozi stoletja in ki smo jih na koncu prejeli tudi mi.” Tako so se rodili evangeliji; tako se je rodil Lukov evangelij, za katerega z besedami, ki sem jih pravkar izgovoril, nisem storil nič drugega kot poročal o prvih verzih, ki smo jih slišali pred kratkim, naslovljenih na “slavnega Teofila”, tako slavnega, da ni sam morda nikoli obstajal, ki pa se poistoveti z vsakim »božjim ljubimcem« (kar beseda »Teofil« pomeni), ki lahko, ko vidi, kaj je Jezus storil, in sliši, kar je rekel skozi pripovedovanje evangelijev, lahko postane tako velik v duši in tako pomemben v božjih očeh, da postanejo “slaven” (ali v grščini ” κρατιστος – kratistos”, v latinščini “egregius”), naziv, ki je bil podeljen plemenitim vitezom, ki so se “razlikovali od črede”, od “ovčjega” ljudstva.

Tukaj je velikanska razlika med današnjim “Facebookom” in Lukovim “Facebookom”; tukaj je razlika med Jezusovim “Instagramom” in “Instragamom” najboljšega “modnega blogerja” današnjih dni. Glede na to, da ima »objava« na družbenem omrežju »razpolovni čas« (tako se imenuje obdobje viralnosti, zanimanja objave na družbenih omrežjih) menda 42 minut, »mojstri« Instagrama danes, če hočejo biti verodostojni, jih morajo “objaviti” vsaj trideset na dan.

Naš Učitelj te frekvence ni potreboval. Vsakič, ko je »objavil«, torej kaj rekel ali izvedel znamenje, čudež, gesto, na katero je vsak učenec usmeril svoje oči in naostril ušesa, je bilo povedano in storjeno za vedno. In danes, po več kot dva tisoč letih krščanstva, smo še vedno tukaj, da poslušamo njegovo Besedo in vidimo znamenja njegove prisotnosti med nami, v vsakem človeku dobre volje, ki sliši njegovo besedo in jo uresničuje.

In kaj bi morali udejanjiti v praksi, da bodo stvari takoj jasne? Kaj bi morali »dokončati«, glede na to, da danes začnemo poslušati – in to bomo počeli skozi vse leto –, kar je Luka slišal, zbral in zapisal zanamcem?

Kaj je Jezus prebral ob citiranju preroka Izaija v svoji sinagogi, v Nazaretu:

»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti«.

Začetna objava

Jezusov začetek je ravno »dobra novica« (to je pomen besede »evangelij«). Njegova začetna »objava« (in lahko bi rekli tudi »dokončna«) nam pove, kaj moramo storiti, da bomo »modni« ali »trendovski« po evangeliju: slepim povrniti vid (namesto da bi imeli čez rezine salame ali reklame izložbenih oken zaradi računalniških »piškotkov«, – oči s katerimi  se izogibamo gledanju realnosti v obraz), osvobajamo zatirane (namesto da bi ostali sužnji mode in načina razmišljanja tistih, ki nas tiho zatirajo s svojimi blogi, tviti, objavami ipd.) , razglašamo leto Gospodove milosti (namesto da bi mislili, da nas Bog le prizadene, se norčuje iz nas in človeštva s celo vrsto nesreč in kazni in maščevanja). Jezus predvsem prinaša veselo sporočilo (namesto, da bi uboge obravnavali kot “nujno izgubo”, marginalizirane lene šaljivce ali še huje kriminalce, ki jih je treba odstraniti z naših ulic kot odstranijo smeti iz kontejnerjev.

Ali bomo sprejeli ta izziv? Osebno bi mi bilo povsem naravno, če bi rekel da: toda ne jemljimo tega preveč za samoumevno, saj tistega dne v Nazaretu Jezus ni imel veliko privržencev … In menda tudi današnje dni ni bistveno bolje, pa tega ni kriv koronavirus, marveč naša slaba vera in zaupanje.

Ampak to je že zgodba naslednje nedelje, če nam jo bo dano doživeti.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več