Nedeljska misel: Nova in večna zaveza Sv.Trojice z nevesto-človeštvom

Poročno slavje je dogodek, poln veselja in upanja. Slavi zgodbo o občestvu med nevesto in ženinom ter želi zvestobo in plodnost medsebojnega spoštovanja. Prava svobodna ljubezen, ki je ne določajo sebični interesi obeh partnerjev in  temelji na medsebojnem spoštovanju osebnosti obeh, do izvirnosti vsakega izmed njiju, do zgodovine, ki jo vsak nosi v sebi, zaznamovano s spomini na uspešne dogodke in pretrpljene izgube.

Poroka v Svetem pismu pa postane razodetje usmiljenja in zvestobe Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu, najprej z ljudstvom Izraelom, nato z vsem človeštvom.

Do prihoda Očetovega Sina, ki je »utelešena Božja Beseda, ki je prišla prebivat ​​med nas« (prim. Jn 1,14), se je Božja zaveza slavila le z Izraelskim ljudstvom in zgodba o tej “poroki” obsega celotno Staro zavezo.

Abraham je prednik, ki velja za očaka izraelskega ljudstva, ker je bilo izbrano ljudstvo sestavljeno iz njegovih potomcev; a hkrati ta patriarh velja za očeta vsega človeštva, saj je na dan svojega klica prejel naslednjo obljubo od Boga: »V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji« (1 Mz 12,3b). .

Božje »zakonske zaveze« z Abrahamom so se Izraelci spominjali po obredu obrezovanja (prim. 1 Mz 17).

Praznovanje poroke Božje zaveze z vsem Izraelskim ljudstvom se je zgodilo, ko je Mojzes v imenu tega ljudstva, osvobojenega egiptovskega suženjstva, prejel kamnite plošče desetih zapovedi in na podlagi teh vse druge zapovedi, ki so se razvijale skozi zgodovino (prim. Izl 20,1-17; 24,1-11). Razlago le teh pa predstavlja Talmud in Mišnah.

Ko je izraelsko ljudstvo, od kralja Davida naprej, živelo organizirano v monarhičnem sistemu, je mesto Jeruzalem (prestolnica Judovega kraljestva in kraj, kjer je bil zgrajen tempelj, kjer je bila shranjena skrinja zaveze) postalo simbolna podoba ljudstva. Jeruzalem je predstavljal ljudi, ki so se želeli vrniti k zvesti zavezi z Bogom. Ko je bil Jeruzalem med babilonskim izgnanstvom uničen in zapuščen, se je zdelo, da je poroka ljudi z Bogom popolnoma propadla. Toda danes smo slišali prerokbo, ki jo vsebuje knjiga preroka Izaija, kjer je zakonska zaveza obnovljena po zaslugi usmiljenja in zvestobe Boga Stvarnika in Odkupitelja: »Nihče te ne bo več imenoval zapuščeno, niti tvoja dežela se ne bo imenovala Več opustošena, vendar se boš imenovala Moja radost in tvoja dežela Poročena, ker bo Gospod našel svoje veselje v tebi in tvoja dežela bo imela moža. Da, kakor se mladenič poroči z devico, tako se bodo tvoji otroci poročili s tabo; kakor se ženin veseli svoje neveste, tako se bo tvoj Bog veselil nad tabo” (Iz 62,4-5).

V Jezusovem času so verske oblasti spremenile zavezo izraelskega ljudstva z njihovim Bogom v zelo težko prakso življenja, sestavljeno iz ogromnega seznama zapovedi, ki jih je treba upoštevati. Tako tudi »šest kamnitih vrčev, postavljenih tja za obredno očiščevanje, ki so ga opravljali Judje« (Jn 2,6a), prisotnih v okolju poroke v Kani, predstavlja judovski verski sistem, ki preveč temelji na človeški razlagi Božje postave.

Vsakodnevna praksa zaveze je na žalost postala kupovanje uslug: z izpolnjevanjem predpisov postave je imel Bog takorekoč obveznost, da se odzove z blagoslovom blaginje, zdravja, miru; neupoštevanje predpisov postave pa je imel Bog moč kaznovati ljudi s trpljenjem, revščino, boleznijo, dovoliti, da jih zatira krivica, da se pokesajo in se vrnejo, da bi izpolnjevali zapovedi postave. Versko življenje je postalo komercialna zadeva. Verske oblasti Jezusovega časa, ki so poznale vse zakonike postave, so imele moč presojati, kdo je pravičen in kdo grešen, kdo čist in kdo nečist, koga je bilo mogoče sprejeti v družbeno življenje in liturgične prakse sinagoge in templja in ki so jih namesto tega morali pustiti ob strani, izključeni.

Tisti, ki je vodil poročno pogostitev v Kani, predstavlja vso versko avtoriteto Jezusovega časa: farizeje, pismouke, učitelje postave, duhovnike in velike duhovnike templja v Jeruzalemu.

Zato Jezusa Kristusa, učlovečeno Besedo, ki je izpolnil svoje poslanstvo na tem svetu v »uri« svoje križne smrti in svojega vstajenja, zahvaljujoč temu dogodku, ki je »preobrazil« zgodovino človeštva, evangelist Janez zazmišlja kot ženina, ki je nakazan z zgodbo o poroki v Kani Galilejski.

Jezus je bil kot vemo gost skupaj z Marijo in njegovimi učenci, vendar je bil ključnega pomena pri zagotavljanju, da poročne pogostitve ni pokvarilo, pomanjkanje vina.

V tej zgodbi o poroki v Kani je ženin na pogostitvi lik, omenjen šele na koncu, ko mu je tisti, ki je vodil poročno pogostitev, rekel: »Vsi dajo dobro vino na mizo na začetku in, ko se je že veliko popilo, manj dobrega. Toda dobro vino ste obdržali do zdaj« (Jn 2,10).

Ženin, lik poroke, predstavlja Očeta, ki je presenetil slovesnost z nepričakovanim in ne »kupljenim« videzom najboljšega vina, ki prihaja iz vrčev, napolnjenih z vodo do roba, vode, spremenjene v vino, ponujenega v obilnih količinah.

Pravi zakonec zgodovine je Oče, ki s poslanstvom Sina in Svetega Duha razodeva svoj projekt nove in večne zaveze z “nevesto-človeštvom”.

Stanje Jezusa – »gosta« skupaj z Marijo in njegovimi učenci predstavlja njegovo celotno javno poslanstvo do »ure« njegove smrti na križu, njegovega pokopa in vstajenja.

Ko je Jezus umrl, bil pokopan in vstal od mrtvih, se je takrat razodel kot »ženin«, v občestvu z Očetom, ki se po daru Svetega Duha, izlije na vse ljudi.

V zgodbi o poroki v Kani razberemo, da nevesta sploh ni omenjena, ne nastopa, ker je prava »nevesta« v tej zgodbi Jezusova mati.

Marija za Janeza predstavlja novo krščansko skupnost, rojeno po Jezusovi smrti in vstajenju, ki verjame v poslanstva Sina in Svetega Duha.

Marija, Jezusova mati, ki pripada izraelskemu ljudstvu, je človeško bitje, ki nas vabi, da se s polnim zaupanjem zaupamo Jezusu, dokončni Očetovi Besedi.

Ko je svojemu sinu rekel: »Nimajo vina« (Jn 2,3), mu je hotel povedati: »Sin moj, prišel je čas, da daš svetu Besedo, ki dokončno razodeva Resničnega, Usmiljenega in Zvestega, pravo obličje Očeta, ki želi zveličanje vseh«. Kot da bi Marija povedala Jezusu, da mora začeti svoje poslanstvo razodeti se svetu kot dokončna Očetova beseda.

Ko je svojim služabnikom rekel: »Storite, kar vam reče« (Jn 2,5), je hotel Izraelovim sinovom povedati: »Zaupajte v moje besede, saj sem v celoti zaupan, izročen, prepuščen Besedi in  še vedno zvest služabnik.«

Jezusov ukaz, da se kamnite vrče napolni z vodo, bi lahko pomenilo povabilo k zvestemu zbiranju in ohranjanju vsega, kar je Jezus rekel in storil med svojim zemeljskim poslanstvom, do zadnjega dogodka njegove smrti in vstajenja.

Marija  pa nas vabi, da Jezusa spoznamo in ljubimo skozi »vodo« njegovih besed življenja, potrjenih z njegovimi deli in kretnjami, ki razodevajo Očetovo usmiljenje.

Ko je izpolnil poslanstvo Sina, je dogodek njegove smrti in vstajenja to vodo njegovih besed in dejanj spremenil v novo vino Svetega Duha, zastonj dano vsemu človeštvu, ker ga podpirata radost in mir njegove navzočnosti v nas in postanejo orordje za uresničevanje Očetovega kraljestva na tem svetu kot “Kristusovo telo”, Cerkev, organizirana v “darove, službe in dejavnosti” (prim. 1 Kor 12, 4-6), ki nosijo Očetov podpis , združeni s Sinom v Svetem Duhu.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več