Na današnji dan: Evropa prizna Slovenijo

15. januarja 1992 so začele v Ljubljano ena za drugo prihajati note o priznanju Republike Slovenije.

Prva jo je priznala Hrvaška, saj jo je sabor priznal 25. junija 1991, ko sta se obe državi medsebojno priznali. 30. junija je priznala Slovenijo Litva, 29. avgusta Latvija, 25. septembra Estonija in 12. decembra Ukrajina. Islandija je bila prva zahodna država, ki je priznala samostojno R Slovenijo 19. decembra 1991.

Do konca leta 1991 je sicer Slovenijo skupaj priznalo že deset držav, poleg Hrvaške še dve skandinavski, tj. Islandija in Švedska, šest držav z območja nekdanje Sovjetske zveze ter Nemčija, ki je, kot je obljubil Genscher, sklep vročila 23. decembra 1991, a je začel veljati 15. januarja 1992. Poleg članic Evropske skupnosti so istega dne Slovenijo priznale še nekatere druge. Za dva dni oziroma za dan sta druge evropske države prehitela Vatikan in San Marino. V naslednjih dneh so v Ljubljano prispela še priznanja drugih evropskih držav in držav Južne Amerike.

Slovenija je začela v pomembnejših državah odpirati svoja veleposlaništva, imenovala pa je tudi svoje prve veleposlanike.

Ponekod so bili za to nalogo imenovani kar ljudje, ki so v določeni državi že prej neformalno predstavljali Slovenijo. Nekoliko bolj se je zavlekla namestitev veleposlanikov drugih držav v Ljubljani, saj v slovenski prestolnici ni bilo na voljo dovolj hiš za diplomatska predstavništva.

Nasprotniki priznanja novih držav so nov dokaz za svoje stališče, da je Evropska skupnost preveč popustila nemškemu pritisku, našli v tem, da 15. januarja 1992 nista bili priznani tisti državi, ki ju je kot ustrezni ocenila Badinterjeva komisija, temveč tisti, ki ju je podpirala Nemčija. Ob Sloveniji, ki v nobenem primeru ni bila sporna, države Evropske skupnosti še niso priznale Makedonije, ker je njena južna soseda Grčija postavila veto zaradi imena države, priznana pa je bila Hrvaška, čeprav po mnenju Badinterjeve komisije v svoj ustavni sistem še ni vgradila zadostne zaščite pravic narodnih manjšin.

Za Slovenijo je bilo seveda najpomembneje, da čim prej doseže priznanje petih stalnih članic Varnostnega sveta OZN, saj bi ji to odprlo vrata za sprejetje v družino svetovnih narodov. Dve od teh, Velika Britanija in Francija, sta kot članici Evropske skupnosti to storili na dogovorjeni dan, 15. januarja 1992. Tudi Ruska federacija, ki je v Varnostnem svetu nasledila stalni sedež Sovjetske zveze, je to storila kmalu, 14. februarja 1992, saj je tudi sama spreminjala svoj državni okviri.

Večji težavi sta bili ZDA in Kitajska. Predstavniki obeh držav so slovenskemu zunanjemu ministru obljubili, da bosta državi Slovenijo priznali v kratkem. Tako je zunanji minister med obiskom na Kitajskem od 24. do 25. februarja 1992 takšno zagotovilo dobil od kitajskega zunanjega ministra, v Washingtonu pa teden dni prej od namestnika ameriškega zunanjega ministra, ki je Ruplu v zaupnem delu pogovora rekel, ≫naj pričakujemo priznanje ZDA v mesecu ali dveh, vendar ga ne smem citirati, ker bo potem to zanikal≪. Odlašanje ZDA je bilo kar nekoliko presenetljivo, še zlasti če upoštevamo, da so Slovenijo že 15. januarja priznale njene ≫zaveznice≪ iz Evropske skupnosti in njena severna soseda Kanada. Diplomacija ZDA je že spoznala, da popuščanje srbski strani pri reševanju jugoslovanskega vozla ustvarja nova vojaška krizna žarišča, ki bodo prej ali slej zahtevala posredovanje zahodnih velesil. Že ob koncu leta 1991 je bilo v ZDA objavljenih ali povedanih veliko besed o tem, da nekdanja Jugoslavija tako rekoč ne obstaja več oziroma da obstaja zgolj še na papirju mednarodne diplomacije.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več