Gorazd Pučnik o svojem očetu

Tržačana Gorazda Pučnika (1964) velikokrat vprašajo, ali je kaj v sorodu s pokojnim slovenskim osamosvojiteljem Jožetom. Ne le zaradi priimka, ampak tudi zaradi podobnih obraznih potez.

Objavljamo intervju, ki je nastal maja leta 2013 s sinom pokojnega slovenskega osamosvojitelja Jožeta Pučnika – Gorazdom Pučnikom. V reviji Reporter so namreč nedavno pisali, da je Janez Janša izdal Jožeta Pučnika. A Pučnikov sin, ki v zamejstvu deluje v levosredinskih svetovnonazorskih krogih, je to že davno zanikal. Tudi v tem intervjuju, ki ga ponovno objavljamo.

Tržačana Gorazda Pučnika (1964) velikokrat vprašajo, ali je kaj v sorodu s pokojnim slovenskim osamosvojiteljem Jožetom. Ne le zaradi priimka, ampak tudi zaradi podobnih obraznih potez. Poletje leta 2007 je bilo zanj in za družino Pučnik precej težavno zaradi polemik, ki so jih nekateri sprožili, ko je Letališče Brnik postalo Letališče Jožeta Pučnika. Tisto jesen je bil v dnevniku Primorske novice objavljen naslednji intervju.

Človek bi pričakoval, da bo sin Jožeta Pučnika živel v Ljubljani ali Hamburgu, ne pa v Trstu?

Ko je Jože Pučnik prišel prvič iz zapora, se je zaljubil v zamejko iz Trsta, študentko slavistike v Ljubljani. Posledica sem jaz. (smeh) Ko so ga izpustili iz drugega zapora, smo se preselili v Nemčijo. Potem sta se z materjo  razšla – oče je ostal v Nemčiji, mama in jaz pa sva prišla v Trst.

Je težko živeti kot sin slavnega očeta?

Včasih ni tako prijetno, čeprav tukaj v Trstu to ni tako aktualno. Vendar, da ne bo dvoma: zelo ponosen sem na svojega očeta.

Vašega očeta bi težko označili za desničarja ali levičarja. Vi ste mu v tem podobni, saj po eni strani sodelujete s stranko Slovenska skupnost, po drugi strani pa s krovno organizacijo SKGZ, ki sta posebej v preteklosti stali na nasprotnih bregovih?

Med levico in desnico dandanes ni tako ostre meje. V Sloveniji je mogoče to malo bolj ostro zaradi pomanjkanja tradicije. Posebej za zamejstvo velja, da nas je tako malo, da se moramo dogovarjati. Pa čeprav se kot normalni ljudje in posebno Slovenci radi tudi skregamo. Smo ena, manjšinska skupnost in moramo sodelovati. Skupaj lahko narediš več, saj smo ljudje družbena bitja, ne pa ptice samotarke.

Vas zanima politika?

V politiki ne sodelujem, čeprav je vse, kar narediš, politika. Kot ravnatelj v dijaškem domu, ki je sicer vedno veljal za levičarskega, delam z otroci, vendar je delo z otroci to zame povsem  apolitično. Političnih ambicij nimam, imam pa svoje politično prepričanje.

So vas vprašali za dovoljenje, ko so nacionalno letališče poimenovali po vašemu očetu?

Vprašali so nas in smo dovolili. Dolgo smo vztrajali na temu, da se teh stvari ne dela, posebej zaradi polemik. Tudi ko je oče umrl so bil polemike, in to ni ravno prijetno. Zadnjič sem si prebral kakih 20 strani blogov. Kot velja za bloge je nekaj resnice in nekaj bedarij.

Vam je bilo po izbruhu polemik žal?

Polemike niso bile nepričakovane. Vedno so bile. Nekdo je napisal, da je bil Pučnik kontroverzna oseba in da so zaradi njega vedno diskutirali. In to se nadaljuje. Pučnik ni bil nejasen, s tem se vsi strinjajo, vedno je imel svoje mnenje. Bil je poseben: jasen in trden, kar nikoli ne bo v modi. Če me vprašate, ali bi si oče želel imeti letališče s svojim imenom, pa je odgovor absolutno ne. A ne gre za to. On ni nikoli iskal časti in ciljal na stolčke in bil je vedno kritičen do kultov osebnosti. Vsi, ki so ga poznali se nam opravičujejo, ker je nastala taka zgaga.  Po drugi strani pa je povsem normalno, da nekoga, ki ga ceniš, počastiš. Če ti odklanjaš torto za rojstni dan, to še en pomeni, da ti je prijatelji ne bodo kupili. Torte mu nisem dal jaz, ampak vlada. Janša zelo ceni Pučnika in to vedno poudarja. Če bi mene vprašal Janša, bi mu sicer to odsvetoval zaradi politične škode. Nekje sem prebral, da je Janša rekel, da politiki ne smejo slediti samo političnemu barometru. Po mojem je to ena tistih potez, ko je bilo treba nekaj pogumno narediti, pa čeprav se to politično ne izplača.

dr. Jože Pučnik


Tudi v času kandidature na prvih predsedniških volitvah leta 1990 je bilo o Pučniku v medijih veliko slabega. Ali se je to v zadnjih mesecih ponovilo?

To bi težko ocenil. Lahko pa pogledamo, kaj je Pučnik takrat govoril. Napovedal je razpad Jugoslavije in vojno – od Slovenije do Kosova. Zato je predlagal samostojnost. Povsem dovolj je, če pogledamo In memoriam ob njegovi smrti v Mladini, ki ni bila vedno na njegovi strani. Zame je bilo njegovo zavzemanje za neodvisnost odlična poteza, čeprav kot sin ne morem biti povsem objektiven. Njegova edina žalost je bila bolezen, saj je imel štiri bajpase že v osemdesetih letih, trije pa so že takoj po operaciji odpovedali. Tako rad je imel življenje, da bi želel živeti še vsaj 150 let. Tega včasih ne razumem – celo življenje se je boril in mu je tudi uspelo. Kaj bi želeli več? Jaz bi si želel takega življenja. On pa je pred smrtjo rekel, da bi lahko še kaj naredili. Nikoli se ni ustavil. Predstavljajmo si, če bi po osamosvojitvi pustil politiko in šel na vrhuncu slave v pokoj. Končana maša, vsi bi ga imeli radi. Ampak ne, on je šel v komisijo za povojne poboje. Kaj je bilo takrat bolj neprijetnega! To mu priznajo tudi politični nasprotniki. On ni nikoli gledal na bližajoče se volitve, ampak veliko dlje. Njemu je bilo, denimo, žal, da Slovenija ni postala bolj socialna država.  

Za Pučnika pravijo, da je predsedniške volitve izgubil, ker je priznal da je ateist, medtem ko je Kučan zmagal, ker na to vprašanje ni odgovoril naravnost, omenil pa je svoje krščanske korenine. Neki duhovnik, ki je Pučnika osebno poznal, mi je rekel, da v resnici ni bil veren in da je bila njegova vera bolj globoka od vere večine kristjanov.

Jože Pučnik je bil ateist. Je pa vprašanje, kaj to točno pomeni. Pučnik je imel duhovnost, ni pa imel daru verjeti. Tudi jaz sem ateist. Pučnik ni bil butec, da ne bi vedel, kakšne bodo posledice odkritega odgovora. Tisto soočenje je stvar politične kulture. Moj oče je bil načelen in odkrit in ni mogel drugače odgovoriti. Mene je včasih motilo, da je tako trmast, čeprav mu je politično škodilo.


Ko se je umaknil iz politike, je stranko socialdemokratov prevzel Janez Janša. Se je Pučnik strinjal s spremembami, ki jih je v stranki naredil Janša, če omenimo samo spremembo imena iz socialdemokratske v demokratsko stranko? Namigi so bili, da sta se v zadnjih letih politično razšla?

Mislim, da je Pučnik Janši vzor. Nekdo mi je rekel, da, če Janši omeniš Pučnika, ga to pomiri. Še zadnje poletje, nekaj mesecev pred smrtjo sta se srečala in se med sprehodom ob Soči pogovarjala. To mi je oče sam povedal.

Nekateri mu očitajo, da je bil veliko v Nemčiji, kamor se je vrnil tudi tik pred smrtjo?

Najprej – v Nemčijo ni šel zato, ker bi on sam tako hotel. Odšel je, ko so ga dvakrat zaprli kot političnega zapornika. On je tudi takrat, ko je živel v Nemčiji vedno imel glavo doma v Sloveniji. Čeprav njegova druga žena, s katero sta se odlično razumela, ni bila pripravljena toliko potovati, je on velikokrat rekel, da gre domov in potem ni sklepal več kompromisov. Zadnja leta se je vračal tja zaradi družinskega življenja. V zadnjih mesecih je potreboval mir. Bil je težak srčni bolnik, kar je tudi glavni vzrok, da je šel iz politike. 

Gorazd Pučnik, sin osamosvojitelja Slovenije, pokojnega dr. Jožeta Pučnika

Foto (c): Tino Mamić

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več