Nedeljska misel: Jezusov krst 2022

Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči.

S to nedeljo liturgično zaključujemo božični čas, po »tretjem svetem večeru« pred praznikom Gospodovega razglašenja. Je tudi praznik, ki spominja na naš krst, na tisto vključitev v Kristusovo in cerkveno življenje, ki je še posebej drag papežu Frančišku, ki nas večkrat povabi, da naj se spominjamo svojega krstnega dne. S krstom postanemo božji otroci hkrati pa moramo postati tudi služabniki, da bomo v moči tega zakramenta sposobni klica sinode, ki naj bi na daljši rok pomenila izziv bolj poglobljenega krščanskega življenja. Klic nam vsem, posebej pa božjemu ljudstvu, ki naj se končno zave korenin iz katerih raste.

Tudi Jezus je hotel iti po isti poti kot mi. Ob reki Jordanu se podredi krstu pokore, ki ga oznanja Janez Krstnik.

Bog rad preseneti

Pričakovali bi močno in nezmotljivo razodetje, množična ozdravljenja in ponavljajoče se čudeže. In namesto tega se Jezus postavi med grešnike. Bog je pač takšen: rad preseneti. Zato vstopi na prizorišče Jordana, ne v tempelj med oblake kadila, ampak v reko Jordan, med može in žene, postavljene v vrsto za krst. Izbere drugačno, škandalozno pot, pot, ki ji bo ostal zvest vse življenje in ki ga bo pripeljala na križ: v vrsti z grešniki v Jordanu, križan med dvema zločincema na Kalvariji.

Za zgodnje kristjane je bila to zelo neprijetna epizoda, z veseljem bi jo odstranili, a se je res zgodilo kot se je. Ni naključje, da so evangeliji poskušali malce posladkati to epizodo. Lukovo poročilo je zelo skopo, le dva verza; Janez  recimo o tem sploh ne poroča. Ste kdaj pomislili na to dragi bralci? Jezus se postavi v vrsto z grešniki,  zanimivo, kajne? Ampak za Jezusa bo pomembneje odpuščati. Torej ni nepomembna gesta, ki jo je naredil z Jordanom, ampak “pomeni” bistveno prelomnico v Jezusovem življenju, od tega trenutka se začne njegovo javno življenje, njegovo oznanjevanje, kajti glas z neba je bil jasen: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.«

»Krsti me, Janez,« mu reče Jezus, skoraj v spodbudo za tiste, ki pred njim čutijo, da se jim tresejo noge. Prenos štafete, bi rekli. Jezus, ki začne od dna, je pripravljen iti do konca.

Kakšne spremembe!

Janezov krst  je bil kot vemo namenjen pokori. “Pokesajte se in spokorite se” je bil Janezov krik. Novost je, da Bog ni tak, kot pravi Krstnik. Bog je marveč ljubezen. Bog samo ljubi. Ne želi ničesar v zameno za ljubezen, noče žrtev, noče pokore. Kot pravi pisatelj pisma Hebrejcem: »Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi« (Heb 10,8). To je »Janezov Bog«. »Jezusov Bog« pa svobodno ljubi. Prav ta izkušnja ga loči od Krstnika: ni torej razloga, da bi se bali Boga. Strah božji je čisto nekaj drugega.

Od tega trenutka naprej bo Jezus šel svojo pot. To bo popolnoma drugačen Bog od Janezovega. Od zdaj naprej bo Jezus do konca svojega življenja vsakomur prinašal to ljubezen, živel jo bo, občutil in doživel. Tukaj je ta ognjeni krst. Bog je srečanje, izkušnja, ki vstopi v tebe, v tvoje srce, v tvoje črevesje, tako je kot takrat, ko se zaljubiš.

Oh ta »nerazumljivi« Bog.

Medtem ko Jezus moli na bregovih Jordana, se nebo razpre, nebo končno ni več nedostopno. Jezus ima skrivnost, ki jo bo sčasoma razumel ves svet. Glas iz nebes to razodeva: “Ti si moj ljubljeni Sin: nad teboj imam vselje.” Jezus je močan, ker se počuti ljubljen.

Zanimivo, da Bog v celotnem evangeliju govori le dvakrat: tukaj in v spremenjenju na gori. Tukaj, da potrdi Sina v njegovi izbiri biti služabnik, v epizodi »Spremenjenja na gori«, pa nam razkrije slavo svojega Sina, da ga poslušamo in mu tudi mi postanemo podobni. Lepo je vedeti, dragi bralec, da so te besede zazvenele tudi tebi na dan krsta. Tisti dan je tudi tebi glas rekel: »Ti si moj ljubljeni Sin: s teboj imam veselje«.

Kdo mi to zagotavlja? Zelo nežen Jezusov izraz to zagotavlja: »Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.« (Jn 17,23).

Kako lepo je vedeti, da nas Bog ljubi, kot je ljubil Jezusa, z enako intenzivnostjo, z enako strastjo. Za vsakega od nas je bila enaka izjava ljubezni: Ti si moj sin, ljubljeni, moje veselje.

Kako pomembna je ta beseda »sin«. To je prva beseda. V Svetem pismu je “sin” nekakšen tehnični izraz: to je tisti, ki je podoben svojemu očetu, ki sicer izvaja svoja dejanja,  in s tem podaljšuje svoje življenje. Izraz “božji sin”  pa ni gibljiva metafora, ampak resnično stanje, trenutna resničnost. Res smo to, ali se zavedamo le-tega? Krst nas je učinkovito naredil za »deleže božje narave:  »Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo.«

(2 Pt 1,4). Naše življenje je podaljšek trinitaričnega življenja na zemlji. Za Boga smo vsi samo in predvsem otroci! Ne ljubi nas nekako na splošno, kot noben starš na splošno ne ljubi svojih “otrok”. Bog nas ljubi vsakega posebej, enega za drugim, tako kot vsak starš, ki ima rad vsakega otroka posebej.

Prijatelj bralec, Bog te ljubi kot nihče drug. Ljubezen nikoli ne posplošuje, vsi smo Bogu najljubši.

Ti si moj Ljubljeni sin.

Bog me ima noro rad ne glede na moja dejanja (po drugi strani, ali ni to kvaliteta ljubezni staršev do svojih otrok?). Bog me ljubi, preden ukrepam, pred kakršnimi koli zaslugami, če se tega zavedam ali ne. Njegova ljubezen je nezaslužena ljubezen. Bog nas preprosto ljubi takšne kakršni smo, kot to delajo starši, brez razlike, vse enako.

Določena religioznost v preteklosti nas je spodbudila, da smo si namigovali, da Bog ljubi, vendar pod določenimi pogoji. Tu je novost, ki jo prinaša krščanstvo: Bog ljubi svobodno. Šokantna resnica, ki pa bo Jezusa iz Nazareta stala življenja. Za nas, ki smo pogosto vajeni ljubiti, v upanju, da bomo ljubljeni, je to res fantastična novica.

Tu je torej pomen otrokovega krsta: ne glede na to, kako bo ravnal v življenju, ga Bog opomni, da bo vedno njegov sin, noro ljubljen, brez pogojev. Bog nas ne ljubi, ker smo dobri, ampak nas dela dobre, ker nas ljubi. Njegova ljubezen nas zato tudi spreminja.

V tem je moje »zadovoljstvo«.

Kaj ni to lep izraz? Izhaja od glagola “užiti”, ali drugače povedano: všeč si mi, osrečuješ me, lepo mi je biti s tabo. Bog je »zadovoljen« , da je z mano: kaj ni to lepo! Zadovoljen je z mojstrovino, ki je prišla iz njegovih rok. Vsako jutro, takoj ko se zbudimo, naj bi nam v ušesih zazvenele te besede: »Všeč si mi! Kljub vsemu si mi všeč.”

Dobro je torej vedeti, da me Bog ljubi takšnega, kot sem. In posledica tega je, da smo poklicani ljubiti svojo ženo, svojega moža, svoje otroke takšne, kot so, ne takšne, kot bi želeli, da bi bili.

Najti.

Prijatelj bralec, potem nikar ne skrbi, da bi našel Boga med nebeškimi oblaki ali v čudežih, poišči ga tam, kjer se je odločil, da se bo srečal s teboj. Išči ga pri svojem sosedu, ki ga težko prenašaš, v tistem bolnem otroku, za katerega je treba skrbeti, v tisti osebi, ki se je odločila, da te ne bo pozdravila, v vzgojitelju, ki te je vzel na piko, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi se počutil manjvrednega, v tistem starejšem bratu ali sestri, za katerega moraš skrbeti, ali pa v svojih starših, ki bi jih najraje stlačil v dom, pa bi lahko še marsikaj koristnega napravili v tvojem domu, pa čeprav so včasih tečni in pokroviteljski, itd.

Bog točno ve, kaj je v našem srcu. On je ob nas, izbral je to mesto. Poiščimo ga tam in ugotovili bomo, da nas je že našel.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več