Milena Miklavčič: Daj jo ti …

Milena Miklavčič

S starejšimi sem preživela dobršen del življenja. Ne le, da sem poslušala njihove zgodbe, zapomnila sem si tudi številnih življenjskih misli, ki so mi jih polagali na srce. Le nečesa pa nisem nikoli razumela: krčevitega in brezkompromisnega oklepanja “nepremičnine”, ki so jo imeli v lasti. Pogosto sem slišala: “Raje crknem, kot bi se ločil/a od nje!”

Z Veroniko, ki je živela v okolici Domžal, sva se spoznali preko nočnega radijskega programa. Bila je presrečna, če smo ji zavrteli pesem Da spočijem se na tvoji rami. Živela je v večjem stanovanju v bloku, sama, osamljena. Kadar sem se peljala mimo, sem jo zmeraj obiskala. In ji želela pomagati.

“Zakaj ne bi k sebi povabili drugih, ki so enake starosti? Kar nekaj jih je, ki živijo z vami pod isto streho,” sem ji predlagala.

A je bila dolgo trmasta in me ni hotela slišati. “Kaj bodo rekli ljudje, če bom to naredila?” se je jezila.

Potem pa sva le napisali vabila za na tarok in jih vtaknili v nabiralnike spodaj v veži. “Saj ne bo nič!” je še zmeraj godrnjala in bila kar malo jezna name. A se je zgodil čudež! Prvič so prišli trije, naslednji četrtek že osem! Leta in leta so živeli vsak zase, po tej “akciji” so se začeli družiti in skupaj preživljati marsikatero, zlasti jesensko-zimsko popoldne.

Preberite zapis v celoti tukaj.

Piše Milena Miklavčič

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več