Najprej ljubezen
Sprašujem se, zakaj se v Svetem pismu Stara zaveza začne z besedami »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«, medtem ko se Nova zaveza – vsaj po Janezovem evangeliju – začne z besedami: »V začetku je bila Beseda”? kdo ima prav? Kaj je, oziroma, »kdo je« Bog, najprej na začetku? Ali je Bog stvarnik ali Božja Beseda? Ali je Bog tisti, ki takoj ukrepa ali Bog, ki pred tem želi, da slišimo njegov glas? Na nas je bilo, da izberemo, mislim, da ne bi imeli pri tem nobenega dvoma pri izražanju naših preferenc: namesto tistega, ki govori, raje tistega, ki »dela« dejstva. Pri tem smo očitno pogojeni s referencami, ki jih običajno izražamo do ljudi: govorci, govorniki, ali bolj popularno rečeno “šarlatani”, zagotovo ne sodijo v krog ljudi, ki bi jih radi imeli ob sebi, namesto za ljudi, ki si brez velikih besed prizadevajo narediti »dejstva«. Če vzamemo za samoumevno, da govorimo o Bogu in zato zagotovo ne o šarlatanu, nam preostane le to, da razumemo, kaj nam Janez pomeni z besedami tistega, kar velja za enega najtežjih odlomkov za razumevanje v celotni Novi zavezi, vendar ki skupaj predstavlja temeljno jedro četrtega evangelija: kaj nam ga posreduje učenec, ki ga ljubi Gospod, s tem »spevom besede«, s katerim odpira svoj evangelij in ki smo ga v teh božičnih dneh že slišali?
Boga nihče ni videl
Danes naredimo posebno vajo in začnimo od dna oziroma od zadnjih besed tega Prologa: »Boga, nihče ni videl: edinorojeni Sin, ki je Bog in je v naročju Očeta, je tisti, ki ga je razodel.” Za nas ni problem sprejeti to izjavo: verjamem, da nihče od nas ne more trditi, da je videl Boga, vsaj v stanju treznosti … Toda za krščansko skupnost Janeza, ki jo sestavljajo ljudje ki so prišli iz judovske vere, je ta izjava zvenela kot žalitev »par excellence« judovstva, namreč gre za Mojzesa, o katerem je bilo v 1 Mojzesovi knjigi rečeno, da je »Gospod govoril z njim iz oči v oči, kakor se človek pogovarja s svojim prijateljem”: in ravno iz skupka pogovorov med Bogom in Mojzesom izvira temeljni element odrešenja vsakega Izraelca, Torah, Postava. Janez ve, da je vstopil na minsko polje, in potem, ko se vrnemo v branje prologa, opazimo, kako je pohitel z razjasnitvijo vprašanja: »Ker je bila postava dana po Mojzesu, sta pa milost in resnica prišli po Jezusu Kristusu«. Zato nihče ne zanika veličine Mojzesa in njegove postave za izraelsko ljudstvo, v vsakem primeru pa dejstvo, da je napisal postavo tako, da je videl Boga iz oči v oči, ne pomeni, da je dal ljudem priložnost, da vidijo Boga tako kot on. Namesto tega nam je Božji Sin Jezus »razodel Boga«, nam ga je pokazal, nam ga je osebno dal spoznati. Ne z darom postave (ki je, mimogrede, že obstajala), ampak z »milostjo in resnico«.
Milost in resnica
V teh dveh besedah je ključ, ki odpirata vrata razumevanju tega besedila: »milost in resnica« imata za kristjana enako vrednost, kot jo ima postava za Izraelca, torej predstavljata njegovo odrešenje. Milost je tisto, kar človeku omogoča, da izstopi iz situacije obupa, ki se je zdaj zdela ogrožena zaradi greha: pomislimo na milost, podeljeno osebi, ki je obsojena na smrt! Resnica je tisto, po čemer si vsak človek prizadeva v svojem življenju: vsak od nas bi rad izvedel resnico o svojem obstoju, projektih, idejah, delu, svojih bližnjih, ljudeh, ki so mu blizu … kako lepo , če bi imeli jasne, gotove, resnične ideje o vsem, kar počnemo! Milost in resnica sta edini stvari, ki ju potrebujemo za življenje: nekaj, kar nas vedno rešuje iz nevarnih situacij in nam pove, kam naj gremo.
Samo ljubezen rešuje
Samo ena stvar v človekovem življenju ga lahko reši in vodi: in to se imenuje ljubezen. Samo ljubezen do tega, kar počnemo, nas lahko vodi do pravilnih odločitev v življenju; le ljubezen ljudi, ki nas imajo radi in ki jih imamo radi, nas je pripravljena rešiti iz nevarnih situacij, v katere pademo. Ker samo ljubezen ima moč, ki je ne premore nobena druga resničnost; samo ljubezen rešuje, samo ljubezen je verodostojna. In Janez to dobro ve, ker je to občutil na svoji koži: do te mere, da v svojem evangeliju, ko govori o sebi, nikoli ne piše svojega imena, temveč se označi za »učenca, ki ga je Jezus ljubil«; do te mere, da bo napisal eno od svojih pisem, ki ga bo posvetil izključno božji ljubezni. Neverjetno je, kako je tema Janezovega prologa prav ljubezen in kako o njej govori, ne da bi sploh napisal besedo ljubezen. Najraje uporablja to kombinacijo besed: “milost in resnica”.
Beseda
Zdaj moramo razumeti, kje lako črpamo to ljubezen, to je »milost in resnico«. Nekaj poglavij pozneje, še na začetku evangelija, bo Samarijanka šla zajemat to ljubezen ne več iz sihemskega Jakobovega vodnjaka, ampak neposredno iz vodnjaka Učiteljeve besede; mi, ki beremo Janezov evangelij, lahko črpamo to polnost milosti in resnice »od edinorojenega Sina, ki prihaja od Očeta«, še preden poslušamo njegovo Besedo, kajti to Besedo, še preden jo slišimo mi, premišljujemo v skrivnosti Božiča. »Beseda je postala meso in se naselila med nami; in videli smo njegovo slavo, slavo kot edinorojenega Sina, ki prihaja od Očeta, polnega milosti in resnice.”
Bistvo krščanstva
Tukaj pridemo do najvišje točke ne le besedila Janezovega prologa, temveč celotnega bistva krščanstva: naše odrešenje nam prihaja iz milosti in resnice, z eno besedo, iz božje ljubezni, ki nam jo je razodel Bog Sin Jezus Kristus: v svojem življenju in v svoji službi je to storil z Besedo, a še preden se je začela izražati, se je ta Beseda začutila s tem, da je »postala meso«. Ne samo »postati človek«, torej priti na svet, ampak »postati meso«, torej absolutna človečnost, šibkost, človeška šibkost, čisti humanizem, vsakdanje življenje s svojim bogastvom in bedo vsakega dne. Nič namišljenega torej, ampak nekaj “iz mesa”, zato utemljeno molimo »in Beseda je meso postala«, torej nekaj zelo konkretnega, iz zemlje, kot je ljubezen, ki nam jo je dano doživeti vsak dan, s svojimi lepotami in njenimi prizadevanji.
In tu se ni končalo, kajti »od njegove polnosti smo vsi prejeli: milost na milost«. Pomeni, da se ta ljubezen pomnoži; pomeni, da se Božja milost pomnoži vsakič, ko ljubimo; pomeni, da je ljubezen zelo nalezljiva.
Kako lepo je začeti s to mislijo na drugi dan novega leta z zavedanjem, da ni nalezljiv samo ta grozen virus, marveč ljubezen, vsaka oblika ljubezni. Potem je seveda razodeta misel »na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« razumljiva; “Na začetku je bila Beseda”; ampak najprej je ljubezen, ki je »milost in resnica«.
