Troje poudarkov za naše družine: ZAUPANJE, ZVESTOBA, DOKONČNOST

Božja beseda te nedelje po božičnem prazniku nam predstavlja dva para: ostarelega Abrahama in Sare na začetku zgodovine odrešenja in mladega Jožefa in Marijo, v popolni izpolnitvi zgodovine odrešenja. To je dvoje družin, ki ju združuje preplet treh poudarkov, ki postanejo luč modrosti za življenje naših krščanskih družin:  “zaupanje”, “zvestoba”, “dokončnost”.

ZAUPANJE

Abrahamova vizija razkriva njegovo zaupljivo življenje v božanski prisotnosti in delovanju, ki presega vsako človeško pobudo. Za Abrahama je pot obstoja samozavestna predaja božji navzočnosti in obljubi, tudi če je človeški položaj nepopravljivo zaznamovan z mejami: visoka starost, neplodnost njegove žene Sare, »romanje« iz Ura na Kaldejskem brez varne posesti stalnega bivališča in posesti. Vendar je z zaupanjem v božjo pobudo odšel z zavedanjem, da bi lahko bil prednik potomca, ki je tako številčen kot je zvezd na nebu, ki bi imel v lasti deželo, ki je še ni imel. Ko je odraščal, je bil njegov služabnik Eliezer iz Damaska ​​v nevarnosti, da postane dedič vsega njegovega imetja. Zdelo se je, da sta Abraham in Sara družina, ki ji je bila usojena smrti, izginotje brez potomcev, kar je bilo neke vrste prekletstvo, saj je vsaka božanska obljuba izginila. Gospodova beseda, ki jo je slišal v viziji, je bila izraz njegove zavestobe kot človeka molitve in zaupanja: Bog je bil njegov ščit, njegova obramba. Bog je bil še naprej prisoten, kljub dejstvu, da je bilo vse videti kot prevara. Abraham je utrdil svojo vero »Veroval je v Gospoda, ki mu je to priznal kot pravičnost« (1 Mz 15,6). Abrahamova pravičnost ustreza zaupanju v zapuščenosti, a ne obupu, zaupanju ne vase, ampak v Boga, v radikalno sprejetje božje pobude. Tako kot Abraham naj naše zaupanje v Boga odzvanjajo besede iz nedeljskega psalma. Počutimo se iskalci Božjega obličja! Naj se naše srce veseli, ker je Gospod vedno zvest svoji zavezi. Njegove obljube ne razočarajo. Abraham in Sara seveda sta oklevala. Tudi mi izgubljamo samozavest. Abraham je s Hagaro imel Izmaela, ker se je obljuba o Sarinem potomcu počasi uresničevala (1 Mz 16), a je božje  zaupanje v Abrahama in Saro preseglo njuno krhko zaupanje.

Naše družine, zlasti naši krščanski pari, od Abrahama in Sare pozdravljajo pričevanje tudi o svojem potovanju, zaupanem navzočnosti in obljubi božjega blagoslova, tudi ko se zdi, da okoliščine življenja pravijo, da na obzorju ni ničesar. Posest zemlje ustreza tisti blaginji, o kateri vsi sanjamo za svoje družine, vendar nam ne pripada v celoti, saj vse, kar smo in dosežemo, ni samo plod naše svobode, ampak je rezultat prepleta naših pobud ljubezni in božanske ljubezni Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu, ki me ne zapušča. Tudi ko naša zaupljiva predanost Bogu propade, Gospodovo zaupanje ostane za vedno, ne omahne. Bog ne zaupa toliko v popolnega človeka, temveč v človeka, ki, čeprav je grešnik, obnovi svojo zaupljivo predanost.

ZVESTOBA

Marija in Jožef nam sporočata še eno ključno besedo za življenje naših družin: zvestoba. Vse obljube, ki jih je dal Bog Abrahama, Izaka, Jakoba, ki jih je dal Bog zaveze, stvarnik vesolja in Odkupitelj Izraela, so se izpolnile v rojstvu Jezusa, Očetovega Sina, Besede, ki je postala meso , Adamov potomec, Abrahamov potomec, ki je prevzel naše človeško stanje. Božja zvestoba naj bi se razodela v vsej skrivnosti učlovečenja. Začelo se je z rojstvom otroka Jezusa v Betlehemu, polnost božanske zvestobe je dosegla vrhunec v primeru njegove smrti in vstajenja. Velikonočni dogodek bi enkrat za vselej potrdil večno zvestobo Očeta, združenega s Sinom v svoji volji občestva z vsem človeštvom in z vsem delom stvarstva. Zahvaljujoč križanemu telesu vstalega Jezusa bo našel gostoljubje za vedno v Očetu, združenem s Sinom, po združljivi sili Svetega Duha, vsega človeštva in vsega stvarstva, po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. On je Gospod in Kralj vesolja. Soočeni z veličino te skrivnosti božanske pobude smo soočeni z dvema izjemno skromnima figurama. Marija in Jožef v svoji revščini in ponižnosti nam danes razodevata, kako vredno je vztrajati v zvestobi božjem načrtu za svoje življenje. Božanska zvestoba je že za vedno zagotovljena: že je možno obhajilo po daru Svetega Duha, ki je izlit v naša srca. Naša zvestoba se meri z našo vztrajnostjo v molitvi in ​​poslušnostjo Gospodovi Besedi. Marija in Jožef sta bila v Jeruzalemu, ker sta bila zvesta opazovalca Mojzesove postave. Vztrajno so molili psalme, bili so veseli v pripadnosti verskim tradicijam svojega ljudstva Izraela. Kako lepo je premišljevati krščanske družine, ki še danes želijo vztrajati v zvestobi molitvenemu srečanju z Božjo Besedo v intimnosti svojih domov in srečanju skupnosti s Kristusom – Evharistijo, zaradi katerega se počutijo kot domača cerkev kot velika družina božjega ljudstva.

DOKONČNOST

Abraham in Sara, Marija in Jožef, Simeon, pravičen in pobožen mož, redni obiskovalec templja, Ana, že desetletja vdova, tudi ženska molitve, vse naše krščanske družine: vsi smo združeni v eni zgodbi. odrešenja”. Smo del evolucije človeštva, živimo v različnih obdobjih. za nami bodo druge družine, a ne obstajamo po čistem naključju.

“Namen” je tretja ključna beseda.

Zgodovina naših družin, prepletena z zgodovino vsake posebej, je za nas kristjane vsa usmerjena k enemu samemu cilju, ki je na obzorju. Simeon je zaznal, vodil in razsvetlil ga je Sveti Duh: »Prepoznajte luč narodov v Jezusu«.

Čutimo se povabljeni, da ga sprejmemo kot luč sveta, luč našega življenja! Ko smo ga sprejeli, se zavežimo, da bomo luč za vse človeštvo, kajti Kristus danes nima rok, nog, srca, ima samo naše roke, naše noge, naše srce, da prinese lepoto sveta v svet. njegov evangelij.

Živimo torej dokončno do Kristusa!

Naj se po njegovem vse vrti okoli Kristusa Gospoda.

Sploh ni očitno centralizirati svoje življenje v Kristusu. Od dneva predstavitve otroka Jezusa v templju sta se Marija in Jožef, čeprav sta bila odgovorna za Jezusovo rast v božji moči, modrosti in milosti, odločila živeti tako, da bosta vse svoje življenje centralizirala v Jezusu.

Prosimo Gospoda za ta dar za vse naše družine. Prosimo, da se naše družine na prenovljen način vrnejo v prostore molitve okoli Božje besede, da bi se dobra novica o Kristusu Gospodu, Kralju miru, o koncu vse zgodovine, začela s krščanskimi družinami in se razširila po vsem svetu.

Troje dimenzij kljub bolečini tolikih neuspehov.

Težko je najti idealno krščansko družino. Obkrožajo nas izkušnje ločitev, sobivanja, novi poskusi skupnega življenja. Če samo zaupamo Abrahamu in Sari, vemo, da s seboj prineseta tudi vprašljivo izbiro poligamije. Saj je bilo dovoljeno v njunem času imeti več žena.

Toda božansko zaupanje vedno presega človeško zaupanje: Bog je zaupal  Abrahamu in Sari tudi po tem, ko se je Abrahamu rodil sin Izmael s Hagaro, ki ni bil sina obljube, ampak sin poligamije.

Če si prisvojimo zvestobo Marije in Jožefa, vemo, da to zvestobo prekriža toliko stisk, nesporazumov in bolečin, ki kot meč prebadajo srce. Pogosto niso kos izzivu zakonske zvestobe.

Zvestoba in neločljivosti zakonske ljubezni ni imunizirajoče cepivo proti vsem skušnjavam zunajzakonskih zvez, proti človeškim omejitvam osebnosti vsakega človeka, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju; proti nepreklicnim odločitvam ločitve, ki jih eden naredi, zaradi česar drugi nenadoma trpi, proti krivicam, ljubosumju, zlorabam, nasilju v družini, napornemu iskanju smisla nezadovoljivih družinskih izkušenj.

Našo željo po zvestobi spremljajo številne izbire nezvestobe.

Toda božanska zvestoba vedno presega človeško zvestobo.

Samo Bog zna pisati naravnost na krive črte naših nezvestob, padcev, naših tveganih odločitev, naših svobodnih dejanj, ki jih bolj vodijo potrebe po samouresničevanju kot pa trud razločevanja Očetove volje.

Rekapitulacija vsega je samo v Kristusu, konec zgodovine ki gre skozi križ in križ razodeva najzahtevnejšo izkušnjo občestva med nami, ki temelji na daru Svetega Duha, ki je prisoten in deluje v nas: v odpuščanju.

Prosimo Gospoda za to najtežjo, a tudi najbolj osvobajajočo izkušnjo za vse naše družine.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več