»Vaš Bog kraljuje!«: Pogled preroka Izaija.
Nismo vajeni živeti pod monarhijo, ker na Zahodu prevladujejo demokratični sistemi. V preteklosti pa je bilo samoumevno, da se je bilo treba podrediti oblasti kralja ali cesarja, in vsa zgodovina temelji na nasledstvu kraljestev.
Božja beseda tega božičnega dne oznanja po preroku Izaiju: »Tvoj Bog kraljuje« (Iz 52, 7b).
Kontekst je radosten konec babilonskega izgnanstva. Ljudje Judovega kraljestva (pravzaprav najrevnejši, najpreprostejši in najbolj skromni ljudje) bi se lahko vrnili v Jeruzalem in Judejo. Prerok poetično oznanja redkim preostalim v še vedno uničenem mestu Jeruzalem, naj »skupaj vzkipijo v pesmih veselja, ker je Gospod tolažil svoje ljudstvo in odrešil Jeruzalem« (Iz 52,9). Zgodovinsko gledano se je zgodila vrnitev izgnancev. V Babilonu so ostali le tisti Judje, ki so se uveljavili s svojimi podjetniškimi in trgovskimi sposobnostmi in bolj zaupali v materialne dobrine kot v Gospoda Boga, v resnici pa se je vrnil le majhen ostanek skromnih ljudi, tista skupnost ubogih, zvestih poslušalcev besed tolažbe prerokov Izaija in Ezekijela.
Ta karavana revnih ljudi na njihovi povratni poti se kot celota poistoveti s samim Gospodom Kraljem: »Glas! Vaši stražarji povzdignejo glas, skupaj se veselijo, kajti z očmi vidijo vrnitev Gospoda na Sion« (Iz 52,8).
Predstavljamo si to karavano izgnancev na njihovi povratni poti, brez kakšnih vozov zlata in srebra, kot današnji begunci, ki tavajo in iščejo boljše življenje.
Prerok vidi samega Gospoda, Boga, ki kraljuje, v vsem tem ubogem ostanku Jahvejevih ubožcev, ki se vračajo v Jeruzalem!
Prerokova prerokba, razsvetljena s Svetim Duhom, presega zgodovinsko naključje tega lokaliziranega »znamenja časa«, sestavljenega iz preprostega povratnega potovanja izgnancev iz današnjega Iraka na današnje ozemlje Izraela in Palestine. Konec koncev, kaj je zgodovinski dogodek, ki se je zgodil približno 530 let pred Kristusom, na nepomembnem geografskem delu v primerjavi s preostalim svetom? Toda: «Gospod ki ga predstavlja ta majhen ostanek izgnancev, ki se vračajo iz izgnanstva], je iztegnil svojo sveto roko pred vsemi narodi; vsi konci zemlje bodo videli odrešenje našega Boga” (Iz 52,10).
Od Izaijeve prerokbe do Janezovega napeva božičnega evangelija.
Kakšno je bilo v zgodovini Jezusovo rojstvo v Betlehemu, ki smo se ga spomnili to noč?
Šlo je za zelo majhno, zelo skromno, zelo izgubljeno »znamenje časa«, ki se je dogajalo v nepomembni »točki« sveta: v neki votlini na betlehemskih poljanah med smrdljivimi pastirji, ki so se jih izogibali parfumirani Judje, v razmerah revščine, s pričevanjem preziranih ljudi, pastirjev.
Tako kot Izaija, tako evangelist Janez, ki razmišlja o tako nepomembnem zgodovinskem dogodku, kot se je zgodil, ga poje kot presežno razodetje zastonjske lepote: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog, ta je bila na začetku z Bogom: vse je nastalo po njej in brez nje ni nič nastalo iz obstoječega« (Jn 1,1-3).
V svoji božanski veličini in neizmernosti je »Jezus Kristus« mišljen kot posrednik resničnega razodetja Očetove ljubezni, povedano z dvema besedama, polnim pomena: »milost in resnica« (Jn 1,17).
Dokončno razodetje resničnega Očetovega obličja, ki ga je dal Jezus Kristus, ga je naredilo za »pravo luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). «In Beseda je postala meso in se naselila med nami; in videli smo njegovo slavo, slavo kot edinorojenega Sina, ki prihaja od Očeta, polnega milosti in resnice« (Jn 1,14).
Zelo reven in zelo pogost dogodek ubogega otroka v betlehemski jami je zdaj »razmišljanje o njegovi slavi, slavi kot edinorojenemu Sinu, ki prihaja od Očeta«.
Očetovo kraljestvo se je združilo s Sinom v Svetem Duhu.
Preko »Besede, ki je postala meso« Bog kraljuje skozi celotno zgodovino človeštva, ko je prevzel naše človeško stanje.
V čem je slava njegovega kraljevanja?
Sestoji iz čudovitega odkritja, da je naš Bog, ki prihaja kot kralj na zemljo, naseljeno in spremenjeno v sinovsko občestvo, je prav ta odnos občestva: »slava = edini Sin, ki prihaja od Očeta«.
Ne samo to. Slava Božjega kraljestva na zemlji po »Besedi, ki je postala meso« je tudi naše svobodno sodelovanje, ki je že možno tukaj in zdaj, v tem resničnem in večnem odnosu ljubezni med Očetom in Sinom, ker imamo vsi ljudje to dostojanstvo, najlepši in najbolj resničen: nam, ki smo se odločili sprejeti Jezusa in ga prepoznati z imenom “edinorojeni Očetov Sin”, “daje moč, da postanemo božji otroci”, dal nam je veselje, da smo v občestvu z Očetom, ker smo tudi mi »rojeni« po njem (Jn 1,12-13).
Če v betlehemskem dojenčku Jezusu, položenem v jasli, vidimo Sina, nas evangelist Janez danes, na dan Jezusovega rojstnega dne, vabi, da v tem »mesenem in ranljivem telesu« Novorojenca vidimo »milost«, ki je večno občestvo Sina z Očetom, ki je darovan zastonj, milostno vsakemu od nas, da bomo Očetovi otroci v Sinu in zato bratje in sestre med seboj.
Dojenček Jezus v jaslicah naše cerkve ali naših hiš razširja svojo božansko pripadnost Mariji, Jožefu, pastirjem, vsemu človeštvu. Toda svoboda, da se držijo te “milosti” prejema te božanske skrivnosti v evharistiji, je mogoča le med revnimi, zahteva prazna srca, zlomljena srca, zaničevana srca, okrvavljena srca, srca, predana trdemu življenju, srca, predana moči Očetove pobude in ne več za nekakšno človekovo varnost.
Polnost »milosti«, katere nosilec je Sin, je dar Svetega Duha, ki ga za večno združuje z Očetom in ki nas večno združuje z Očetom, če prepoznamo Jezusa Kristusa za Gospoda svojega življenja.
V čem je slava Očetovega kraljestva v Sinu v Svetem Duhu, ki vlada nad človeštvom in stvarstvom s pomočjo “Besede, ki je postala meso?”. Obstaja drugi odgovor.
Sestoji iz čudovitega odkritja, da je naš Bog, Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, ki prihaja kraljevat na zemljo, naseljeno in preoblikovano s človeštvom, polnost resnice v telesu otroka Jezusa, o katerem razmišljamo ob jaslicah. .
Ta živa telesnost je zrasla in se nam je razodela, skladno z besedami in dejanji izpričujočimi predvsem z evangelij štirih med seboj dopolnjujočimi sporočilih. Zato evangelist takorekoč zapoje Jezusa Kristusa kot »Besedo, ki je postala meso«, kot »polnost resnice«, skupaj s »polnostjo milosti«!
Pojem “Beseda” – logos, označuje dvoje stvari, ki sta med seboj tesno povezani: jezik besede, ki je tesno povezana z jezikom telesa, z dejanji, z izrazi obraza, z dejanji, ki jih izvajajo roke, noge, ganjenim od srca, ganjenim s svobodno in utrujajočo izbiro vedno in samo v občestvu z Očetom.
V besedi »Beseda« je vsa razodeta Božja Beseda, ki jo je treba razlagati tako, da se poistovetimo z Jezusom iz Nazareta, kot so nam izpričevali apostoli in nam je bil dan po evangelijih.
V Jezusu Kristusu premišljujemo o polnosti resnice.
Njegova živa telesnost je v kretnjah in besedah, besedah in dejanjih razodeval lepoto usmiljenega Očetovega obraza.
Tako smo tudi mi, a le kot ubogi, v občestvu z vsemi ubogimi sveta poklicani, da postanemo živa telesnost, ki v zgodovini človeštva izžareva veselje, da smo ljubljeni otrociv objemu lepote Očetovega usmiljenja.
Tudi mi bomo postali evangelizatorji, pospeševalci »polnosti resnice«, ki je vsebovana v živi telesnosti Jezusa iz Nazareta, ki pa postane tudi naša živa telesnost, oblikovana izključno za Kristusa, našega Gospoda, ker ne živimo več mi, ampak v nas živi Kristus.
Kako drugačna je kraljevina človeka v kombinaciji z znanostjo in denarjem.
V tem času pandemije se zavedamo, da ni očitno živeti v zavedanju, da Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, že kraljuje v zgodovini človeštva in stvarstva po vstalem Božjem Sinu, ki je prišel na svet, prešel skozi dokaz križa, kot nam pomaga premišljevati avtor pisma Hebrejcem. Saj občutimo težo omejitev, ki nam ga prinaša virus.
Občutek je, da hoče človek za vsako ceno kraljevati s svojimi bogovi: znanostjo in denarjem in vojaško močjo z vedno novimi izdelki za uničevanje človeštva. Z vsem spoštovanjem do znanosti, ki proizvaja cepiva in napredne tehnologije, da človek lahko potuje v vesolje in prispe na Mars; ob vsem spoštovanju do denarja, zaradi katerega je veselje in varnost vseh nas opredeljeno z dostojanstvom potrošnikov, se vprašajmo: ali je res zagotovljena odrešitev za nas in za vso naravno biotsko raznovrstnost, ki nas obdaja z zaupanjem le v znanost in denarju? Kaj pa takrat, ko se vse to spridi, kot sol v priliki?
Zato je umestno zadnje vprašanje…
Kateri Bog kraljuje v zgodovini našega osebnega obstoja in v zgodovini človeštva?
Odgovorimo vsak zase in naj nas Božje Dete objame s svojimi nežnimi ročicami milosti in Resnice.
