Nedavno tega je Tatjana Rejec zapisala (Novi glas, 25. 11. 2021), »da kot avtorica knjige Partija in Tigrovci z zadovoljstvom ugotavlja, da resnica o bridki usodi TIGR-a pod komunizmom, ki jo je prejšnji režim skrival pol stoletja, končno prodira v javnost in razgalja krivico, ki je bila storjena Tigrovcem«. Pri tem je spomnila tudi na besede dr. Antona Stresa v pridigi na Teharjah, »da resnica ni ne ne moja ne tvoja, ne naša ne vaša. Resnica je sama svoja, drugače sploh ni resnica«. Pozdravila je tudi novejše ugotovitve, »da je 27. april lažni dan upora proti okupatorju, ker je tega dne bila ustanovljena Protiimperialistična fronta (PIF), naperjena proti zahodnim zaveznikom«. Na njen zapis se je odzval Boris Nemec (Novi glas, 2. 12. 2021), ki je oporekal izjavi Rejčeve, da naj bi bil 27. april lažen dan upora…ter ji poočital je, da pri svojem pisanju sama kot prva pozablja na Stresove besede in ponuja »svojo resnico« o ustanovitvi PIF. Dodal je še, da so štiri imperialistične države (Anglija, Francija, Italija in Nemčija) »sprožile prvo in drugo svetovno vojno zaradi pravičnejše prerazdelitve suženjskih posesti po svetu«, in da naj bi se »druga svetovna vojna začela 10. maja 1940 z napadom na Francijo«.
O resnici Tatjane Rejec
Naj najprej opozorim, da se je Tatjana Rejec dolga leta poglobila v arhive Udbe ter je v svojih publicističnih delih razgaljevala pol stoletja prikrito nasilje in zločine, ki jih je partijsko vodstvo med vojno in po njej zagrešilo na Tigrovci. S tem se je z zlatimi črkami zapisala med pokončne, resnicoljubne in vztrajne ljudi, ki so z vsem žarom kopali za resnico in to ne tisto »našo ali vašo«, ampak tisto, ki je »sama svoja«, ter se do nje tudi dokopali. Naj nanizam le nekaj njenih ugotovitev (gl. knjigo Partija in tigrovci, Slovenska Matica, Ljubljana, 2006) in sicer: zahrbtne medvojne likvidacije vodilnih Tigrovcev, to je Ferda Kravanje, dr. Maksa Rajca in Antona Majnika. Pa ugotovitve, da so bili arhivi Udbe polni seznamov Tigrovcev, ki so jih še v povojnem času zasliševali. Samo na Bistriškem in Goriškem bi jih naj bilo samo v enem poletju zaslišanih okrog sto. Razgrnila nam je tudi kalvarijo Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev TIGR-a in njegovega političnega in organizacijskega vodja, ki ga je Udba mrcvarila še po vojni, ga neprestano zasliševala, vlekla po zaporih in mu do smrti (1976) prepovedovala, da bi v javnosti ali v medijih karkoli govoril ali pisal o TIGR-u. Rejčeva je opozorila tudi na tragično usodo Zorka Ščuka (Delo, 8. 8. 2015), tudi enega od vodilnih Tigrovcev, za katerega je njegova hči v arhivih MNZ ugotovila, da ga je maja 1945 Udba ugrabila in ga neznano kje likvidirala in tako naprej brez konca. Sicer pa je partija svoj odnos di TIGR-a javno demonstrirala še poldrugo desetletje po vojni, ko je na seji CK ZKS z dne 13. 6. 1958 obravnavala zahtevo preživelih Tigrovcev po rehabilitaciji TIGR-a, proučitvi njegove zgodovine in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije, ter je TIGR ogabno popljuvala s sledečimi uničujočimi ocenami (Primorski Rodoljub, št. 5/2001): »TIGR ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja, imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), in da »naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček Matija), ki jih je, kot je ugotovila Rejčeva, tudi brez usmiljenja zasliševala.
O več »resnicah« v zvezi z Dnevom upora, 27. aprilom 1941
Da je 27. april 1941 lažen dan upora, govori že gora neizpodbitnih zgodovinskih dejstev in skoraj ne poznam več človeka, ki bi to zanikal. V Wikipediji npr. lahko preberemo, »da je bila 27. aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična fronta (PIF), ki se je po nemškem napadu na SZ (22. 6. 1941) preimenovala v Osvobodilno fronto (OF)«. Tudi sicer so mediji poročali (Reporter, 19. 5. 2017), »da je Vidmar na televiziji povedal, da so tam takrat ustanovili PIF«. Naprej lahko še beremo, »da so novico nekaj dni zatem začeli širiti tudi komunisti, hkrati pa so prigovarjali ljudem, da se nima smisla upirati proti Nemcem. To so tudi javno demonstrirali nekaj dni pozneje na prvomajski proslavi (1941) v zasavskem revirju, kjer so komunisti korakali skupaj s člani NSDAP (Nazionalsocialistische deutsch Arbeipartei), vsak s svojimi zastavami in simboli«. Tudi Slovenski poročevalec, takratno ilegalno glasilo KPS, bi naj po podatkih medijev (Reporter, 24. 4. 2017) še 1. maja 1941 zapisal, da je za vojno kriv »imperializem, ubijalec žensk in nedolžnih otrok, uničevalec kulture in najbolj brutalna stopnja kapitalizma in izkoriščanja človeka po človeku…« Zanimivo je tudi to, da slovenski komunisti niso obrnili hrbta Hitlerju in preimenovali PIF v OF ob invaziji na Kraljevino Jugoslavijo (6. 4. 1941), ampak šele ob zahrbtnem napadu Hitlerja na SZ (22. 6. 1941). Bolj nazorno kot tako, niso mogli dokazati svetu, komu so takrat služili.
Nekaj dejstev o tem, kdaj se je začela druga svetovna vojna in kdo jo je začel
V Wikipediji lahko preberemo, »da je splošno sprejeto, da se je druga svetovna vojna začela 1. septembra 1939 z nemško invazijo na Poljsko in posledično z napovedjo vojne Nemčiji s strani Francije in večine držav Britanskega imperija ter Commonweltha…« Dne 23. avgusta 1939 sta namreč Nemčija in SZ sklenili pakt o gospodarskem sodelovanju in nenapadanju (sporazum Ribbentrop-Molotov), »ki je vseboval tudi tajno klavzulo, ki je določala interesna in vplivna območja obeh držav v Evropi. Sporazum je pod krinko vplivnih con predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji ozemelj tujih držav…« V okviru tega sporazuma sta obe državi nekaj tednov po njegovem podpisu »napadli medsebojno sosedo Poljsko, si jo razdelili in priključili… SZ pa je leta 1940 zasedla in priključila še tri baltske države (Estonijo, Latvijo in Litvo) ter istega leta napadla tudi Finsko, ki pa se ji je uspešno zoperstavila…Obstoj tajne klavzule je prišel na dan leta 1945 po kapitulaciji Nemčije, toda SZ je njen obstoj zanikala vse do leta 1988, ko jo je končno priznala. Dokument je postal dostopen leta 1992«. Tako lahko še preberemo v medijih (Siol.net), da sta »od avgusta 1939 do junija 1941 bili Nemčija in SZ zaveznici…« Zato je tudi Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in določil 23. avgust »kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov«. Po podatkih medijev naj bi resolucijo podprli vsi slovenski poslanci v EP, tudi tisti iz leve opcije, vendar je slovenska levica že petič zapored preprečila, da bi DZ Resolucijo podprl in se je omejil zgolj na to, da jo je vzel na znanje. Tako smo na evropskem parketu izpadli demokrati, doma pa ostali kar še zadrto rdeči.
Koper, 19. 12. 2021
