Nedeljska misel: 4. adventna nedelja – Glej s srcem

Nedeljska misel - Glej s srcem

Tudi prerok Mihej se, tako kot Sofonija, ki smo ga brali prejšnjo nedeljo, odzove na krizo vere, ki je zajela božje ljudstvo, tako da ga naobrne na poganske kulte, in oznanja prihod Mesija, tokrat pa je prerokba bolj jasna in podrobnejša: izraelski vladar se bo rodil v Betlehemu in se bo rodil na povsem naraven način, tako kot vsi otroci. Prerok nam sporoča, da ima Mesija oddaljeno poreklo, aludira (morda) na potomce kralja Davida (10. stoletje pr.n.št.).

Pismo Hebrejcem pa vztraja pri duhovniškem dostojanstvu Jezusa, duhovnika, a tudi žrtve, ki ni daroval nečesa, kot drugi duhovniki, ampak samega sebe; in ta žrtev ga je naredila popolnega in Bogu všečnega.

To je jezik, ki ga ni lahko razumeti in sprejeti, saj močno vpliva na našo občutljivost: kako lahko naš Bog, ki ga je Kristus razodel kot neskončno dobrega Očeta, prosi svojega Sina, da se žrtvuje za nas in za vse v odpuščanje grehov?

Odrešenje

Zaman je iskati odgovora … Ostane nam le, da sklonimo glave in častimo skrivnost, v veri, da smo v tej skrivnost odrešeni. In prav o odrešenju govori evangelij, stran, ki jo dobro poznamo, zgodba o Marijinem obisku starejše sestrične Elizabete: druga vesela skrivnost, ki jo premišljujemo ob molitvi rožnega venca, predstavlja pa prvi sad učlovečenja in odrešenja. Brez velikih besed, brez kretenj, … Konec koncev, Sveti Duh ne potrebuje jezikovnih posredovanj ali celo neverbalnega jezika … je enostavno povedano učinkovit.

Elizabeta to takoj zazna in tudi otroka, ki ga Marija nosi v svojem telesu.

In tako se zvijača, odločena v naglici rešiti dekle, ki je zanosila, ne da bi bila še poročena, pred linčem, pomislimo najprej na prvo ravnanje sv. Jožefa, ki bi lahko Marijo odslovil po takratnih predpisih, pa se spremeni v priložnost, da oznanimo, da je Mesija končno med nami.

Lahko bi citirali pregovor: “Cilj opravičuje sredstva” in bi po šegah judovske morale lahko ravnali drugače… Škoda, da je morala-etika zapovedi od streh navzdol imela in ima še vedno takšno pomembno težo, ki jo (napačno) identificiramo z vero …

A te napake mi ne delamo, temveč premišljujemo o veličastnosti Boga, ki nam je, čeprav z zelo osebnimi in morda celo vprašljivimi metodami, prišel naproti in si zarisal pot, primerno za nas, človeško pot, ki vodi k njemu, pot ki je končno dostopna vsem, da bi dosegli polnost življenja.

Srečanje s Kristusom

Prvi korak tega potovanja je zaznamovano srečanje s Kristusom. Elizabeta ga je srečala skupaj s svojim otrokom, ko (Kristus) še ni rojen. Vsaka evangeljska zgodba – a ne samo zaradi učenja, se začne z srečanjem; v najrazličnejših okoliščinah, nekaj povsem naključnih … In to srečanje se izkaže za (kot edinstveno in neponovljivo) priložnost življenja, tako rekoč je ključ do nebes. Seveda samo srečanje z Jezusom ne reši težav, pač nam daje moč, ki nam je primanjkuje, da bi se z njimi soočili in jih rešili.

Marija

Pri tem je Marija (morda) najbolj zgovoren primer: njeno stanje kot neporočena mati, težko, za mnoge obžalovanja vredno, za (skoraj) vsakogar, neurejeno, grešno, škandalozno, vsaj v svojem času itd., bolj od tega postane izpolnitev obljube odrešenja zanjo in za nas. Na Elizabetin pozdrav se Marija odzove z besedami Magnificat – Moja duša poveličuje Gospoda…

Današnji evangelij o tem ne poroča, a ni nujno, poznamo jo na pamet. Kdo ve, koliko nas je premišljevalo o tem navdihnjenem besedilu! … Tudi tisti, ki nimajo že izoblikovano »odraslo« vero, pa tudi tisti, ki ne zahajajo v katoliške kroge, so zaznali v tem besedilu človeško in duhovno postavo Marije ter vrednost besed za katere si je zamislil sveti Luka, kot da prihajajo iz njegovih ust.

Zlasti zadnja leta, danes, ko je javno mnenje pretreseno in (upam pozitivno) navdušeno nad pričevanjem mladostnikov, ki pogumno dvigujejo glas proti krivicam in zločinom naše tako hvaljene zahodne civilizacije; definirajo jih kot “kolateralno škodo napredka” … Neizogibno? Morda pa tudi ne.

Greta Thumberg, Miriam Martinelli, Federica Gasbarro in mnogi drugi naj prepoznajo Marijo kot svoj model. Jezusova Mati je za vse mladostnike pravi precedens – za mnoge odrasle je sramoten, na katerega se lahko sklicujejo, in ki ga nihče ne more zaobiti in nikoli ne bo mogel v tišini mimo.

Marija sije na krščanskem nebu, pa tudi na muslimanskem, tiha varuhinja utelešene Resnice. To je resnica, ki jo je težko ubesediti in še težje predlagati svetu … je resnica, ki je ni mogoče povedati samo z besedami in ki jo bodo vedno spremljali trpljenja, odrekanja, zavračanje s strani moških, rekli bi primerno bolj za površno poslušanje.

Časa, ki je na voljo, je malo: in ne vem, kako naj zaključim …. navsezadnje Marijine zgodbe še ni konec in se ne konča. Odkar je odgovorila na angelov pozdrav in rekla »DA- Fiat« Bogu, je njena zgodba neločljivo povezana z zgodbo o Sinu.

Marija ni junakinja kot Ivana Orleanška! Marija je kot mi, je ena izmed nas, preprosta, vsakdanja, pa vendar tako vzvišena nad vse zemeljsko.

V Marijinem telesu, torej v njenem življenju, živi Bog in se ga ne vidi s površnim pogledom, temveč z globokim poslušanjem, ki presega neposreden videz. Marija ima v sebi Tisto, ki je Tisti, ki ga pričakujejo Izraelci, odgovor na vse starodavne obljube, ki jih Elizabeta dobro pozna. Zahvaljujoč svoji dostopnosti in zaupanju v angelovo oznanilo je Marija nosilka Boga, ob tem pa ohranja svoj obraz preproste deklice iz Nazareta v vsej divjini svojega življenja. Ni postala zaradi tega bogatejša, višja, bolj čarobna. Niti v njenem glasu ni ničesar, kar bi kazalo, kaj nosi v sebi in zakaj. Toda pozornemu in resničnemu poslušanju Elizabete in njenega otroka v njenem telesu se zdi, da je Bog vir neverjetnega veselja.

Vam, bratje in sestre

To je darilo, ki ga prosim vsem vam za prihajajoči Božič (upajmo da ne zadnji po neki pukljasti EU uredbi – ne vem kako se bomo lahko v prihodnje naslavljali – menda ne več bratje in sestre, ampak KOLEGI). Dar je treba videti onstran površnega pogleda, onstran moje duhovne slepote, ki mi pogosto preprečuje, da bi dojel Boga, ki se mi približuje na najbolj nepričakovane načine. Rad bi videl božje obličje, tudi če ga ne vidim s telesnimi očmi, vendar za to ni nič manj resničen in prisoten. V sebi želim videti Boga, tudi ko se vidim neprimernega za vero, polnega protislovij. Toda tudi v meni je s krstom Kristus vtisnil svoj obraz.

V svojih bratih in sestrah želimo videti Boga, začenši s svojimi družinami, tudi ko ni nič izjemnega, tudi ko so okoliščine vedno enake in težave tudi. Tudi tam me Bog vidi in jaz ga lahko vidim in čutim veselje, kot nalezljiva Elizabeta in Janez v  njenem telesu. Želim si videti Boga, ki me obiskuje, da bi me ljubil tudi v neznani osebi, tujcu, daleč od mene, in celo v sovražniku in v tistem, ki mi je storil krivico.

Želim imeti videz tistega slepega otroka, ki bo pa videl materino srce, tudi če ne bo nikoli v življenju videl njen obraz. Ker če lahko vidiš srce, si videl vse, videl si Boga.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več