Veselite se, veselite se
V uvodni antifoni tretje adventne nedelje beremo: “Veselite se vedno v Gospodu: ponavljam vam, veselite se, Gospod je blizu”. Ta nedelja, pri kateri duhovnik nosi rožnati mašni plašč, se imenuje nedelja Gaudete, torej nedelja veselja. Zakaj veselje? Ker nas evharistija, ki jo obhajamo, uvaja v veselje Božiča, torej v veliko skrivnost Emanuela, Boga z nami.
Nedeljska branja nam res ponujajo temo veselja. Prerok Sofonija (1. berilo) nas vabi, da se veselimo in veselimo: »Veselite se […], vpijte od veselja […], veselite se in veselite se z vsem srcem«. Razlog za to povabilo je Gospodova navzočnost sredi svojega ljudstva: »Gospod, tvoj Bog, v tvoji sredi je mogočni rešitelj […], obnovil te bo s svojo ljubeznijo, veselil se bo z jokom veselja«.
Vemo, da je Božja prisotnost med ljudmi dosegla svojo polnost v Betlehemu, z Gospodovim rojstvom, in ta dogodek je šele prava osnova veselja za vse nas. Zato tudi apostol Pavel (II. branje), ki piše kristjanom skupnosti v Filipih spodbuja, naj živijo v Gospodovem veselju: “Bratje, veselite se vedno v Gospodu, ponavljam vam: veselite se”. Ta spodbuda k veselju je zato, ker: “Blizu je Gospod!”. Zato ne bodimo malodušni pred težavami, s katerimi se srečujemo, ampak zaupajmo v Gospoda, ker je samo on naše veselje in naše odrešenje.
Kristjani imamo zato v svetu in svojih občestvih veliko odgovornosti: pripraviti se, da bomo dobro pripravljeni za Gospodov prihod, oznanjati in pričevati evangelij s svojim življenjem. Kolikokrat, na žalost, s svojim vedenjem druge oddaljujemo od Boga! Po navadi smo pogosto kristjani taki, da namesto da bi prenašali veselje, vedrino, prenašamo žalost. Naše pričevanje je takrat pogosto brezplodno in tudi zaradi našega slabega pričevanja tudi bratje in sestre, h katerim smo v moči svojega krsta poslani, po naši krivdi ostanejo v temi. Sveti Ignacij Antiohijski je dejal, da “ni dovolj nositi ime kristjan, ampak je treba biti tako v resnici”. Enako Viktorin Ptujski, ki graja pomanjkljivosti v petovionski skupnosti, ki je bila obremnejna z ostanki krivoverstev in tudi vpliva tamkajšnje judovske skupnosti. Bil je zelo strog, tudi kar se tiče posta. Tako mimogrede.
Bodimo pravi in iskreni kristjani
V tem adventnem času, ki nas vabi k spreobrnjenju, torej k konkretni spremembi vedenja, si prizadevajmo biti pravi in iskreni kristjani. Evangelist Luka nam pripoveduje: »da so množice spraševale Janeza, rekoč: ‘Kaj moramo storiti?’«. Odgovoril jim je: »Kdor ima dve suknji, naj jo da tistemu, ki nima nobene, in kdor ima hrano, naj stori enako.« Krstnik najprej prosi za delitev tistega, kar imaš, torej zahteva, da ne bi imeli dobrin na sebičen način samo zase. Prvo spreobrnjenje je torej, da se osvobodimo navezanosti na materialne reči, ki nas obdaja. Ne živimo zato, da bi kopičili stvari. Namen življenja ni kopičiti, ampak deliti, dajati, pomagati drugim. Kdor se resnično želi spreobrniti in želi živeti iskreno in pristno krščanstvo, je poklican, da se usmili brata, ki je v stiski. Vsi smo vabljeni, da se spreobrnemo v ljubezen!
Evangelist nadaljuje, da sta ga tudi dva cestninarja, ki sta se šla krstit, vprašala: »Učitelj, kaj naj storimo?«. In rekel jim je: »Ne terjaje nič, kakor vam je ukazano.« Pobiralec davkov je namreč opravljal poklic, v katerem je zlahka prevladala sebičnost in so zahtevali več in spravili v svoj žep. Spontano se zato pojavi vprašanje: Ali sem tudi na delovnem mestu službi kristjan? Ali pričam o svojem krščanskem dostojanstvu tudi zunaj cerkve, ali pa se potegnem v polžjo hišico, da me nihče ne opazi? »Veliki brat« ima namreč povsod oči in ušesa. Ali poskušam biti pošten, točen, priden, prijazen, skromen, sposoben odpuščati? Drugo spreobrnjenje je torej, da mora pravi kristjan videti samega sebe iz tega, kako živi, tudi ne da bi govoril, ne da bi karkoli rekel. To je pričevanje! Že tvoja drža, tvoje obnašanje naj izžareva tvojo notranjo podobo.
In končno še zadnji odgovor, ki ga je predhodnik Jezusa dal skupini vojakov rimskega cesarstva: «Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Na splošno, tretja spreobrnitev, gre za zajezitev kakršnega koli odnosa agresije do tistih okoli nas: naučiti se moramo spoštovati druge. Tudi v njihovem drugačnem prepričanju.
Ti trije Janezovi znaki naj nas spodbudijo k razmisleku in si zastavimo vprašanje: “Kako se pripravljamo na Božič?”. “Ali smo pripravljeni sprejeti Kristusa v svoja srca?”.
Kako se pripravljamo na Božič?
Krstnikova naloga je ljudem pokazati, kako se pripraviti na sprejem Mesije, tako da odstranijo notranje ovire. Ko pride Jezus, bo v zahtevnejši (a tudi bolj usmiljeni) pridigi prinesel oznanilo novega življenja. Janez se tega popolnoma zaveda in to z odločno ponižnostjo potrjuje vsakomur, ki misli, da je morda Mesija: «Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«
Krstnik tudi pravi, da bo Gospod sodnik, ki bo sposoben ločiti pleve od dobrega zrna. Ne ostanimo gluhi za Božjo besedo, lahko se sicer izognemo človeški sodbi, ne pa Božji!
Kristus, ki je blizu, pri vratih, je vsekakor usmiljen do iskrenih, vendar se boji tistih, ki lažejo in ne poskušajo spremeniti tega, kar oznanja z ustnicami, v vsakdanje vedenje.
Z zaupanjem kličimo Gospodovo neskončno usmiljenje in ga prosimo, naj nam da veselje resničnega spreobrnjenja.
Zaslužni papež Benedikt XVI. je v molitvi na Trgu sv. Petra 13. 12. 2009 dejal: »Tisti Otrok, ki ga damo v jasli betlehemske votline, je središče vsega, on je srce sveta. Molimo, da bi vsak človek, tako kot Devica Marija, sprejel Boga, ki je postal Otrok, vir resničnega veselja, kot središče svojega življenja.«
Kaj naj torej storimo?
Evangeljsko spreobrnjenje ni začetek življenja, sestavljenega iz dobrega vedenja, temveč korenita sprememba miselnosti: tista, ki v življenju vernika postavlja Boga na prvo mesto, celo pred marsičem, kar se nam zdi celo dobro in prijetno, pa tudi novodobnimi bogovi, lahko tudi sami naredimo »veliko čudežev«, ki se lahko storijo v njegovem imenu.
Ko je Bog na prvem mestu in je pobuda v našem življenju prepuščena njemu, pride vse, kar počnemo, bodisi malo ali veliko Bogu v roke. Ob soočenju z Bogom, ki nas prihaja rešit, je torej povabilo preroka Sofonija, naj nam ne padejo dvignjene roke, bolj primerno kot kdaj koli prej: »Ne boj se, Sion, naj ti roke ne omahujejo! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veselí se nad teboj v radosti, nemí v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.”
Brezdelno čakanje na odrešitev, ki prihaja od Boga, ali gore dobrodelnih del, ki si zaslužijo raj za nas? Ne eno ne drugo: dvignite roke in pozdravite Gospoda, ki prihaja. Nato pa poskrbi za preobrazbo svojega življenja.
