Je pohajal, se okrog potikal,
kaj počel bi, spraševal se včeraj,
isto pač, kot vsak dan, kakor zmeraj,
malo bom, se ve, okoli stikal.
Ga pohajanje v tem utrjuje,
da pod soncem najde svoje mesto,
vse pretakne, gre čez vsako cesto
in občudovalce pričakuje.
Cestne zbijal bo pred njimi vice,
v upanju, da vzamejo ga resno,
se priklanjal jim bo levo, desno,
slišal zgolj navdušene bo klice.
Ulice vse križem kražem stare,
se iz ene v drugo fant pomika,
še naprej za vedno istim stika,
nekaj vidno pohajača tare.
Vse so slepe in nikjer izhoda,
nisem si stvari tako predstavljal,
da korake večno bom ponavljal,
pa povsod me doleti zabloda.
V slepi ulici, kjer ni vrnitve,
slednjič vrt z bazenom fant zagleda,
tu morda ustavim se, razpreda,
tu bo mesto moje potrditve.
V ulici tej ozki rad pokazal
zopet bi kak salto stanovalcem,
dal se videti občudovalcem,
sebi, da pomemben je, dokazal.
V vrt z bazenom skuša ko vstopiti,
da pokaže svoje mojstrovine,
ga lastnik nadere, naj izgine,
v hipu, pravi, mora to storiti.
Zate tu, pokveka, ni prostora,
da bazenske zganjal bi norčije,
da se, tepec, glava ti razbije,
spravi stran se, zablodela mora.
Fant tedaj se šele prav zaveda,
ulica domača je, a slepa,
ves čas že na mestu se potepa,
vrt pa last je levega soseda.
