Nedeljska misel: Oblečeni smo v “žalost in stisko” a tudi v »plašč pravičnosti«

Nedeljska misel 2. adventna nedelja

Spomin na Jeruzalem in njegov tempelj, ki so ga uničili Babilonci, in bolečino spomina na deportacije izgnancev v tuje dežele brez svobode, kjer so Izraelci žalovali ob bregovih »rek babilonskih«, prerok Baruh povzema s simbolično podobo vdove, oblečene v »žalovanje in stisko«. To žensko telo, oblečeno v poteze, ki kažejo na »žalovanje in stisko«, lahko predstavlja življenjsko zgodbo tudi vsakega izmed nas, tudi resničnosti časa, ki ga živimo in mu pripadamo, ali pa človeštva nasploh.

Če razmišljamo o vsakem od nas, lahko rečemo naslednje: bolj ko se kronologija naših let življenja povečuje, bolj v prtljagi spominov na to, kar smo že preživeli, nalagamo spomin na toliko izgub, toliko žalosti, dejstva in situacije, ki so nas zaznamovali tako, da so nam pokazali krhkost naše osebnosti, ranljivost naše  telesnosti, iluzijo naše brezpogojne svobode, nezmožnost, da bi bili absolutni gospodarji svojega bivanja, ker ne obvladujemo dinamike naših odnosov.

Če razmišljamo v smislu skupnosti, se počutimo pogojene s pandemijo, ki se kljub možnostim obvladovanja celo povečuje; nemočni pred podnebnimi spremembami in njihovimi prihodnjimi posledicami. Privlačijo nas novosti tehnično-znanstvenega napredka, hkrati pa nas skrbi nespoštovanje ekološkega ravnovesja, nenadzorovano onesnaževanje kopnega, zraka in morja in po drugi strani brezobzirno izkoriščanje naravnih bogastev. Zdi se nam nemogoče spremeniti pravila finančnega sistema, ki temelji na malikovanju denarja; ideal srečnega človeka, ki ga spodbujajo družbena omrežja, je ideal popolnega potrošnika, ki mora ubogati povabilo »črnega petka«, organiziranega po vsem svetu; živimo med bogatimi in hkrati nesrečnimi sodobniki. Krivice na vseh področjih javnega življenja, korupcija v svetu, vse to povzroča trpljenje v razmerah novodobnega suženjstva, nezakonitih migracij številnih ljudi izkoriščanih z velikimi plačili trgovcev, spodbujene z obljubami boljšega življenja, pa še vojne in diskriminacija na vseh področjih. Celo krščanski verski predlog se izpodbija v nekakšnem supermarketu ločenih in konkurenčnih novodobnih oblikah ponudb duhovnega življenja, če je potrebno tudi s hojo po žerjavici ali pa obujanju nekdanjih poganskih ritualov.

Oblačilo »žalovanja in stiske« je simbolna predstavitev radikalne revščine našega človeškega stanja, bodisi individualnega bodisi kolektivnega.

Identificiramo se z Jeruzalemom: ob spoštovanju naše individualne identitete se počutimo v občestvu z vsemi našimi brati in sestrami, ki delijo isto vero v Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal, in v občestvu z vsem človeštvom. Skupaj smo »Jeruzalem«, oblečeni v »žalovanje in stisko«.  

Ne vemo, ali ne slutimo, da smo pa bili oblečeni tudi v »plašč pravičnosti, ki prihaja od Boga«. Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, nas po Baruhovi prerokbi danes prosi, da »slečemo svoje obleke žalovanja in ponižanja in za vedno nosimo okraske slave, ki prihajajo od Boga« (Bar 5,1). Konkretno, to pomeni, da prepoznamo vse svoje žalovanje, sprejmemo svojo revščino in se izročimo Očetu z vso nagoto te revščine in s trpljenjem našega žalovanja, z vero v odrešilni dogodek smrti in vstajenja Jezusa, njegovega ljubljenega Sina.

Predstavljajmo si, da slečemo oblačila »žalovanja in stiske«, ki so pokrivala naša telesa; zdaj jih imamo v rokah; odločili smo se, da jih predamo. Kdo ima moč, da ta oblačila »žalovanja in stiske« spremeni v nova. To lahko storimo, ker je Jezus sam v trenutku svoje smrti na križu dal Očetu vso nagoto svojega radikalnega uboštva; Oče je ta križ in to telo žalovanja in ponižanja spremenil v veličastno, večno telo.

Zaradi vere, ki jo imamo v Jezusa, ki je umrl in vstal, v nas odzvanjajo besede preroka Baruha kot oznanilo, da nam Oče ne vrača oblačila »žalovanja in stiske«, ki smo mu ga dali, ampak nas odene s “plaščem pravičnosti, ki prihaja od njega!” Na našo glavo polaga “diadem večne slave” (Br 5,2).

“Plašč pravičnosti, ki prihaja od njega” je Sveti Duh, to je Duh njegovega ljubljenega Sina, je moč zastonjske ljubezni, ki večno združuje Očeta s Sinom in ki je preobrazil telo križanega in mrtvega Sina v veličastno in večno živo telo. Isti Sveti Duh, ki je obudil Jezusovo križano telo, je za nas danes »ogrinjalo pravičnosti«, zaradi katerega spoznavamo in ljubimo Jezusa Kristusa do te mere, da smo oblečeni vanj, oblečeni v vse njegove nauke, njegove občutke, v dobro novico njegovega evangelija.

Božja beseda nas spodbuja, da Baruhovo prerokbo povežemo z besedami, ki jih je prebral apostol Pavel, ki je v pismu Galačanom pravi: »Jaz živim, a ne jaz: Kristus živi v meni. Moje življenje navzoče v mesu, živim v veri in verjamem v Božjega Sina, ki me je ljubil in se izročil zame« (Gal 2,20). V istem pismu Galačanom je Pavel razmišljal o sadu Svetega Duha in razkrije, da je to »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22-23). .

In danes, ko poslušamo odlomek iz Pavlovega pisma Filipljanom, nam Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, zagotavlja, da smo že »napolnjeni s sadom pravičnosti, ki prihaja k nam po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Boga Očeta« (Flp 1,11). V sebi že imamo osvobajajočo in povezovalno moč Svetega Duha z njegovim sadom, ki je pripravljen določiti kakovost naših odnosov, ne več v službi naše sebičnosti, ampak v službi Očetovega kraljestva.

»Diadem večne slave« je naše dostojanstvo otroka, ki ga ljubi Oče, zaradi česar smo vsi bratje in sestre v Kristusu Jezusu, ki je umrl in vstal. Resnična Božja slava je živ človek, rešen in spoštovan v svojem dostojanstvu, saj je vsak človek Božji otrok.

Spreobrnjenje pomeni zatorej razpolaganje s svojim srcem, da pustimo Svetemu Duhu delovati v nas.

Kakšno je povabilo k spreobrnjenju, ki smo ga prejeli s poslušanjem evangelija, s tem, ko smo v sebi sprejeli pričevanje o preroškem poslanstvu Janeza Krstnika? Bog ga je poslal, da bi se pripravili na prihod Jezusa, odrešilnega Mesije.

Kaj nas lahko nauči pričevanje Janeza Krstnika?

Vsi evangelisti se radi spominjajo, da je Janez Krstnik citiral preroka Izaija 40,3-5: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse meso  bo videlo Božje odrešenje.«

(Lk 3,4-6).

Če že imamo v sebi osvobajajočo in povezovalno moč Svetega Duha, ki nam jo je zastonj dal vstali Kristus, da uresničimo novo in večno zavezo med nami in Očetom, je po njem spreobrnjenje v prvi vrsti skrb za naše lastno srce, torej našo vest, naš um, ki razmišlja, in išče srečo. Gore in vijugaste poti predstavljajo življenjske skrbi, naše neizpolnjene želje, ki jih želimo za vsako ceno takoj zadovoljiti; naši projekti blaginja, uspehi, veličine, ki jih lahko gojimo v sebi; naša navezanost na denar in naše materialne stvari, naše pretirano zaupanje v svojo svobodo.

Spreobrnjenje deluje potrpežljivo, da se naše srce osvobodi vsakršne navezanosti na stvari tega sveta: denar, ljudi, ki jih želimo imeti, ne da bi se zavedali, da je vse dar in nič ne pripada nam, dosežki, ki postanejo naša varnost in jamstvo moči.

Spreobrnjenje je zaupanje v Božje delovanje v našem življenju tudi v zgodovini našega ljudstva, ki je v preteklosti trpelo s krvojo mnogih tisočev po nedolžnem zmetanih v jarke in globeli. Kri terja povračilo v spreobrnjenju.

Spreobrnjenje pomeni zaupanje izročiti Očetu, združenega s Sinom v Svetem Duhu, vsako vrsto izgube ali žalovanja, vsako obleko »žalovanja in stiske«, zaupanje, da lahko vsako izkušnjo žalovanja spremeni v priložnost za novo stopnjo v življenju z rastjo občestva v njem in v občestvu, ki ga lahko dosežemo z drugimi in z vsem, kar nas obdaja. Šele po spreobrnjenju sledi sprava z Bogom in ljudmi.

Bog zna pisati naravnost na krive črte naših zapletenih zgodb o težkih odnosih, konfliktih, razočaranjih in neuspehih. O tem govori tudi prerok Baruh, a to delo pripada samo Bogu: »Bog je namreč ukazal, naj se znižajo vse visoke gore in večni hribi in naj se napolnijo globeli, da postane dežela ravna, da bo Izrael varno hodil v Božjem veličastvu.« (Bar 5,7).

In tako postanemo primerno orodje za širjenje Božjega kraljestva v svetu.

Če pustimo Svetemu Duhu delovati v nas, lahko postanemo svetleče znamenje evangelizacije v času in prostoru v kateri živimo, tako kot je bilo pričevanje krščanskega življenja Filipljanov za časa apostola Pavla vir velikega veselja. Najlepše pričevanje, ki ga lahko ponudimo svetu, je »naše občestvo v oznanjevanju evangelija« (Flp 1,5): hoditi skupaj z istim veseljem, da smo žive priče Kristusovega evangelija. To ni mogoče samo zaradi naših zaslug, ampak zaradi našega sodelovanja pri povezovanju naše dobre volje z živo prisotnostjo Svetega Duha, ki že prebiva v nas. Naj bo pričevanje »našega občestva v oznanjevanju evangelija« vedno odprt proces razločevanja, ki ga vodi ta« plašč pravičnosti«, ki nas že pokriva.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več