Šla sva z vnukinjo pri kolodvoru
v malce stransko ulico na levi,
hrupno je bilo, čeprav podnevi
tam je mirno, zdaj kot v divjem zboru.
Kdo je teta ta, ki strašno tuli,
me pocukala je radovedno,
in dejala, da je to prav bedno,
kjer otroci so izraz ta čuli?
Delal sem se, da ne vem, katera,
pa je rekla, z dolgim gobcem tista,
ki se zvija zraven kakor glista,
kot da nekaj stalno jo ovira.
Nisem odgovoril, šel bi raje
stran od tam, pa ni bilo mogoče,
me vprašala je, zakaj da joče
drugi striček tam, zakaj se maje.
S takšnim glasom govori, dejala
vnukinja je, kot da ne pogrebu
so se zbrali ali da na nebu
zadnja zvezda jim je zamigljala.
Tisti nekaj pač ima za bregom,
tisti, ki tako mu glas odmeva,
ne odneha mala, mimo greva,
tisti pa zavija s strašnim gnevom.
Le od kod otrok pobira take,
se sprašujem, punca ne odjenja,
kakšna da divjad se zunaj drenja,
me sprašuje tri sekunde vsake.
Da so to le prazne iluzije,
skušam jo prepričati, ti strici
in pa tete niso tu v resnici,
to le lutke so s televizije.
