Vzravnajte se in dvignite glave!

Nedeljska misel - prva adventna nedelja

Začelo se je novo leto, seveda po liturgičnem-bogoslužnem koledarju; in ni naključje, da se začne z močnim čakanjem; logika je prepričljiva: vsako leto, ki se začne, znova aktivira pričakovanja, pričakovanja pa vzbujajo novo navdušenje: »Kaj nam bo prineslo prihodnje leto? Nekaj ​​dobrega? Nove katastrofe? Kaj bo z epidemijo?«. No, vseeno, odnos je vedno čakanje … Upam, da ne pasivno, kot nekdo, ki sedi v čakalnici zdravstvenega doma, upajoč najboljši izvid, ampak (pričakovanje) aktivno, previdno, kot nekdo, ki se med čakanjem z nečem zaposli, ker je zaslutill, da je to dogajanje pričakovanja odvisno tudi od njega.

»Bodite previdni!« opominja sveti Pavel ko piše bratom iz Korinta (1 Kor 16,13).

Opazovanje je menda temeljna sestavina vere; ne s strahom, ampak z zaupanjem!

Imeti vero pomeni zavedati se dvojne navzočnosti: Božje in sveta. Zavedati se Boga, vendar ne nekega metafizičnega Boga, marveč Očeta Jezusa Kristusa, ki je danes prisoten v skupnosti vsakega občestva. Zavedati pa se tudi sveta, a ne sveta nasploh, še najmanj virtualnega, ampak sveta, ki se nam danes kaže v očeh tak kot je, sveta, s katerim se srečujemo vsak dan, katerega del smo.

Skupna poklicanost celotne Cerkve in vsakega kristjana je, da človeški čas spremenimo v čas odrešenja in sprejmemo, da živimo izzive sedanjosti v luči vere: zlasti sodobne izzive modernosti  oziroma postmodernosti .

Tradicionalno menda velja, da je bil srednji vek tisto obdobje, v katerem se je krščanska misel lahko bolje povezala s kulturo torej s svetom. Da se je inkulturirala.

Moderna oziroma postmoderna doba pa je zaznamovala upad tega partnerstva. Je bilo to nekaj dobrega? Ali je bilo to slabo? Težko je to komentirati.

Po krizi renesanse in razsvetljenstva, ko se je zdelo, da je moderno govoriti o »opoziciji« ali bolje dihotomiji med vero in kulturo, je Cerkev poskušala konstruktivno sprejeti izziv modernosti.[i] Drugi vatikanski koncil je zato bil zelo občutljiv na izzive modernosti in postmodernosti, zato je vsem vernim družinam naročil, naj se vrnejo k svojim izvorom, da bi zagotovili pristno prenovo, ravno nasprotno pa je moderna miselnost ustvarila povsem drugačno predstavo o novosti, in uvedla koncept revolucije: ne več vračanja k izvorom, ampak, nasprotno, opuščanje preteklosti in tradicije. Francoska revolucija je zato kot vemo inavgurirala idejo novosti brez tradicije; in ravno tukaj je izziv Cerkvi moderne dobe, ki postavlja potrditev primata subjekta, individualne svobode, avtonomije znanosti pred nekim »nadzorom« verske avtoritete …

S postmodernostjo pa smo hkrati priča propadanju nekaterih mitov modernosti: nespornega zaupanja v razum, v tehnično-znanstveni napredek, v neomejeno izkoriščanje naravnih virov.

Medtem ko je za sodobnost afirmacija pluralizma še vedno temeljila na spoštovanju univerzalnega, nujnega, o katerem se ni mogoče pogajati: intelekt, racionalnost itd., postmodernost naredi odločilni korak k opustitvi kakršnega koli univerzalnega in nujnega temelja. Zato postmoderna resnico pojmuje kot diskontinuirano entiteto, ki se skozi čas nenehno oblikuje in preoblikuje.

Zaradi tega sodobni svet vse bolj zaznamuje ta relativizem, ki pogosto vodi v ideološko praznino, odsotnost vsakršnega smisla in vsakršne usmeritve. Kajti ni formulacije, ki bi lahko vsebovala in izrazila vso resnico, saj ni zgodbe, ki bi podstavila obstoj – kot trdi evangelij! -, misel je zato neizogibno šibka. Nič več ni trdnega, stabilnega in dokončnega, niti odnosov. Pravzaprav danes govorimo o likvidnih razmerjih (tako trdi Bauman). Rastoči individualizem, relativizem in osamljenost sta usodni posledici.

Postmoderna kultura je pokopališče velikih iluzij. Odreja smrt Boga, smrt človeka, smrt skupnosti, razuma …

Zanimanje je vse bolj usmerjeno v tisto, kar je naključno, v tisto, kar se pojavlja. Hedonizem zmaguje, zahvaljujoč množičnim medijem, ki so v rokah manipulatorjev javnega mnenja, ki je v rokah velikega kapitala. Tudi filozofija je postala sprevržena: ne temelji več na človekovem delovanju, ampak na všečnosti. Filozofija trga kanonizira spremembo v ontološko načelo: nič ne traja, vse se obnavlja v imenu vedno hitrejšega in bolj zaostrenega tehnološkega napredka, vse je samo subjektivno.

Spomin na objektivno in nespremenljivo resnico je zdaj daleč od kakršne koli možne domišljije in zato neresničen. V nasprotju z iskanjem univerzalnega, ki je navdihnilo starodavne in sodobne filozofe in znanstvenike – pomislite na Summa Theologiæ Tomaža Akvinskega –, se vrednost posebnega pojavlja v nekakšnih specializiranostih, zato je kompetenten vedno manjši del človeškega znanja.

Kristjani trdimo, da obstaja tudi druga življenjska filozofija, drugačen koncept časa, in novo dojemanje osebe … Liturgija se predstavlja kot alternativa, ki lahko zanika družbena in individualna prepričanja in razne konvencije. Liturgija razkriva odnos odrekanja in homologacije, ki jo je posejala zahodna civilizacija in žanje obilne sadove, zlasti med mladimi.

V liturgiji se čas presenetljivo upočasni; fragment najde svoj smisel obstoja, saj je integriran v organsko celoto, kot so udi v telesu; osamljenost posameznika blagodejno ogroža in premaga varna in vitalna prisotnost skupnosti.

Predvsem Evharistija je predlagana kot ključ do dostopa, kot interpretativna koda za razvozlavanje krščanske zgodovine, torej zgodovine človeka, ki se sreča z Bogom Razodetja; to srečanje je potekalo v polnosti časa v osebi Jezusa iz Nazareta; in vsako nedeljo to lahko uresničimo v samem sebi in v skupnosti.

»Vstani in dvigni glavo, ker je tvoja osvoboditev blizu«. Morda ne bomo kot avtohtono ljudstvo bolivijske planote ali kot kateri koli drugi narod na zemlji, ki je poskusil in doživlja neko obliko zatiranja: vendar v stvareh, zaradi katerih hodimo s spuščenimi glavami in poskušamo zatreti svoja čustva, naše težnje, naše želje, je dobro videti izhod. Podobe, ki jih Jezus uporablja v tem prvem stiku z Lukovim evangelija (ki nas bo spremljal v tem novem liturgičnem letu), so določene moči, so skoraj nasilne in nas napotujejo na zgodovinske čase, ki jih nismo preživeli. In da ne želimo živeti tako, kot je bilo za nastajajočo Cerkev, ki je bila priča uničenju Jeruzalema leta 70 po Kristusu (gl. Lk 21,20-24); smo pa priče trenutkom, v katerih nas življenje nagiba k temu, da spustimo glavo in nas prisili, da hodimo s pogledom obrnjenim proti svetu, v katerem ne vidimo izhoda in ki nas zaradi tega prestraši.

Prestrašeni smo, ko vidimo, da sonce ne greje več kot pred nekaj leti, ampak veliko bolj, z vsem, kar sodi zraven; prestrašeni smo, ko vidimo, da vode rek prekomerno naraščajo zaradi nenadzorovanega deževja, ki po mesecih suše nenadoma, v enem samem dnevu, pada v velikih količinah; bojimo se videti množice prebivalstva, ki se selijo iz svojih dežel, prečkajo meje številnih držav, prečkajo morja, bežijo pred tesnobo, kot je vojna ali celo samo iščejo življenje, ki ni tisto, kar bi imenovali življenje, je podcenjevanje, in prihajajo na naše meje, zaradi česar smo tesnobni, ker se počutimo nemočni in ne moremo ničesar narediti zanje; strah nas je, če pomislimo, da lahko pogledamo čez svoj nos, ne samo zato, ker smo pred novicami neumni, ampak tudi zato, ker nam prihodnost, tisti jutri, ne daje jamstev, nam ne daje možnosti, nas ne spodbuja k drznosti poskusiti dati več.

Tukaj so ti strahovi, ki nas tlačijo, in vse našteto nam prežene željo iti naprej. A vedno obstaja upanje in lepo je, da nam Gospod prav v tem kontekstu pravi: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk 21,28)«.

»Ne dovolimo, da nas oropajo upanja« – to je eden najmočnejših in najlepših izrazov, ki nam jih je dal papež Frančišek v zadnjih letih. Naj bo to spodbuda za življenje, pa ne samo danes, ko se advent začenja, ampak tudi jutri, pojutrišnjem in spet jutri. Le tisti, ki se bojijo življenja, vedno gledajo v tla: ali bomo sposobni tudi letos sprejeti izziv dviga glave?

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več