Prizor sojenja, ki ga opisuje evangelist Janez, je vreden najboljšega pisca uspešnic ali scenarista v Hollywoodu, ko gre za preobrat vlog in subtilno vznemirljivo ironijo med Pilatom in Jezusom. Pogovor, ki ga je treba brati »med vrsticami«.
Vloge likov so obrnjene, da bi nekako »izzvali« tiste, ki gledajo zgodbo, in pošiljajo sporočilo, ki presega tisto, kar predstavlja »po črki«.
Zanimivo je namreč to, da sodnika Pilata, ki bi moral postavljati vprašanja obsojenemu, sodi dejansko Jezus sam, ki Pilatova vprašanja preobrne tako, da pokaže lažnivost rimskega sodnika in skuša razkriti, kdo v resnici laže in kdo govori resnico.
“Kaj si storil?”
Pilat postavlja Jezusu vprašanje “ali si judovski kralj?”, s čimer pokaže, da to, kar pravi, ne izhaja iz neposrednega znanja, ampak iz govoric, in da v bistvu niti sam ne verjame v to, za kar ga obsojajo. Pravo vprašanje, za katerega pa Pilat ni imel takoj poguma, se pojavi pozneje: »kaj si storil?« In to je vprašanje, na katerega želi odgovoriti Jezus. Zasliševalec je torej tisti, ki vodi zaslišanje, kajti odgovor, ki je dan, je univerzalen, za nas in ne samo za provincialnega jeruzalemskega sodnika v osebi Poncija Pilata.
Jezus ravno takrat, ko je človeško postavljen v kot in na prag obsodbe (kar je že zapisano v predsodkih njegovih sovražnikov in v strahu pred Pilatom, kako neki bo razsodil), začne kazati svoj pravi obraz, kakšen kralj pravzaprav je. Jezusovo kraljestvo ni od tod.
Če so pred njim znaki Pilatove politične moči, ki se nanašajo na višjo silo rimskega cesarja, pred katerim trepeta tudi Pilat, Jezus pokaže znake svojega načina kraljevanja, ki pripadajo »drugemu svetu«.
Moje kraljestvo ni od tega sveta
Jezus je kralj med ljudmi, da bi razkril, da v človeški resničnosti sobivata dva vzporedna, a nasprotujoča si svetova. Ko pravi, da “moje kraljestvo ni od tega sveta”, se ne nanaša na resničnost zunaj zemeljskosti, v prihodnosti izven časa in prostora naših izkušenj. Če bi bilo tako, bi bilo to znamenje, da smo obsojeni živeti v svetu Jezusovih verskih sovražnikov, tistih farizejev, pismoukov in voditeljev ljudstva, ki predstavljajo površen, lažen način življenja vere, nekakšnega »zaprtega Boga« v okviru farizejskega razmišljanja. Če bi bilo res, da je Jezus kralj kraljestva iz človeške zgodovine, bi to pomenilo, da dokler smo živi, smo vsi obsojeni živeti v Pilatovem svetu, kjer je politična realnost sestavljena samo iz korupcije, odstranjevanja političnih nasprotnikov, sumničenj, kjer je v družbi sama sebičnost in nasilje. Toda kraljestvo, katerega kralj je Jezus, je iz drugega sveta kot kraljestvo verskih voditeljev in tudi Pilatovo, vendar ne izven našega dosega. To je resnica, ki jo je Jezus ravno na križu prišel dokončno povedati potem, ko se je Beseda učlovečila in bivala med nami, potem ko je hodil po človeških ulicah, potem ko je pridigal vsem, potem ko se je dotaknil in ozdravil bolne in obsedene, potem ko je sprejel grešnike, potem ko je zbral skupnost preprostih in neukih učencev, a dovzetnih za spoznanja, ki jih ne premorejo vsi misleci tega sveta. Resnica je, da je Božjo ljubezen, pravzaprav sam Bog, ki je Ljubezen, mogoče izkusiti tukaj, kjer smo in kjer živimo, Božje kraljestvo ni nevidno in odsotno med ljudmi. Čeprav religija ter politična in družbena moč pogosto kažejo svet negativnosti, ki je proti človeku, je Božji svet tukaj med nami na zelo konkreten način.
Znaki Božjega sveta
Medtem ko sta znamenja kraljeve moči na svetu denar in moč, so znaki Božjega sveta ljubezen, služenje, šibkost daru, sposobnost sprejemanja tudi v nevarnosti … tako kot je pokazal Jezus. To je tista Resnica, ki izpodrine Pilata, ki na koncu sploh ne dojame in ne razume, kar mu govori Jezus in pri čemer obstane z vprašanjem nihilista “In kaj je resnica?”, namesto da bi prisluhnil svoji bolj pametni ženi, ker se boji za svoj položaj.
S sodelovanjem v nekakšnem dialogu Pilatovega zaslišanja Jezusa pred obsodbo (veliko daljše je v 18. in 19. poglavju) smo tudi mi poklicani, da zavzamemo stališče in ne ostanemo pasivni gledalci in torej na koncu sostorilci tistih, ki Jezusa obsojajo.
Stopimo na sceno, bodisi proti njemu bodisi z njim
Jezusove besede nas obvezujejo, da se odločimo in stopimo na sceno, bodisi proti njemu bodisi z njim, in na koncu izberemo, kje ostati: v svetu nahujskane množice in Pilata ali v svetu, kjer kraljuje Jezus kot kralj, lahko bi celo rekli kot antikralj, kajti Jezus je pravi kralj s trnovo krono na sramotilnem rimskem križu namenjnem morilcem, političnim nasprotnikom in razbojnikom.
Glejte, človek!
Ecce homo! Glejte, človek! Pilat se je pri tem zasmejal. Ni se zavedal, da ga je s tem dejanjem sam okronal za kralja: “On ni vsak človek, on je glavni človek!” Pilat se je spodrsnil na »bananinem olupku« svojega nihilizma: nevede je sam povedal vso resnico. Zato je Jezus kralj, a ne zato, ker izvaja moč, ki zapoveduje, ampak zato, ker ljubi do te mere, da daje svoje življenje v odkupnino za mnoge.
