Milena Miklavčič: O časih, ko so vaške opravljivke skrbele za čenče

Milena Miklavčič

Živimo v čudnih časih. Covid 19 nas je po človeški plati razgalil do kosti. Iz nas je potegnil tisto najslabše. Ljudje s(m)o pokazali svoj pravi obraz, pogled nanj pa prej ko ne vzbuja strah namesto ugodja.

Še pred tremi in več desetletji imeli na »kmetih« komaj kakšnega, ki je raje poiskal pomoč pri vseh sort »vedeževalcih«, kot pri zdravniku, danes pa jih je malo morje. Pa me to niti ne bi motilo, če takšni vaški posebneži ne bi držali v šahu celotne države.

Če smo nekoč poznali svoj kraj kot lasten žep, se danes dogaja, da o Tajski in njenih lepotah vemo vse, ne sanja pa se nam, kje leži turistična kmetija Na Škaluc.

V času moje mladosti je imela vsaka hiša svoje posebno, domače hišno ime. Danes so ta že skoraj izginila. Vedeli smo, kdo je kdo, na koga se lahko zanesemo in komu se je bolje izogniti na kilometer.

Nekoč so bili učitelji jako spoštovani in cenjeni. Danes jim upa vsak, ki ima pet minut časa, zabrusiti v obraz, kar mu pade na pamet.

Ljudje so znali ločiti »rekla-kazala« novice, ki so jih pobrali na cesti, za šankom ali pri frizerju, od tistih, za katerimi so stali vsega spoštovanja vredni domačini. Tudi pri novicah, ki so jih slišali po radiu, prebrali v časopisih ali so jih pobrali na televiziji, so znali ločiti zrnje od plev.

Če sta bili nekoč na vasi le ena ali dve »vrhunski« opravljivki, ki sta nosili čenče od vrat do vrat ter skrbeli za nepotrebne špetirje, imamo danes družbena omrežja, ki to »poslanstvo« opravljajo celo zelo globalno.

Preberite zapis v celoti tukaj.

Piše Milena Miklavčič

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več