Nedeljska misel: Konec sveta?

nedeljska misel 33

Liturgično leto 2021 (leto B) se konča naslednjo nedeljo, na praznik Kristusa Kralja. Markov evangelij se tudi bliža koncu in v tem smislu današnji odlomek oznanja konec sveta. A brez skrbi, to je prerokba in ima tako kot vse prerokbe dve ravni pomena, neposredno zgodovinsko in teološko-eshatološko.

V tem primeru neposredna zgodovinska raven pomeni Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, ki bo v nekaj dneh sledilo tem njegovim besedam; a ne samo to: Učitelj iz Nazareta oznanja tudi padec Jeruzalema, še en preizkus za judovsko ljudstvo, uničenje najsvetejšega t. j. templja, ki ne bo v prihodnji zgodovini nikoli več obnovljen v takem sijaju kot je bil Herodov tempelj. Ti dogodki so se zgodili 40 let po Jezusovi smrti, ko je cesar Tit po dolgi judovski vstaji porušil tempeljski grič in drugi tempelj (prvi je bil Salomonov, drugi Herodov). Konec vstaje pa pomeni tudi padec Massade leta 73 ali 74 po Kr., zadnje trdnjave, kjer so se upirali še preostali »uporniki«. Eshatološka raven pa predstavlja konec sveta, opisan na zelo plastičen, katastrofalen način: sonce se temni, luna prav tako, zvezde padajo na zemljo, sile narave so sproščene. In neizbežen konec je tu.

Prerokbe o koncu sveta

Prerokbe o koncu sveta, ki jih zasledimo v evangeliju, niso edine, ki jih vsebuje Sveto pismo: današnje prvo branje nam predstavlja odlomek iz Danijelove knjige, prav tako narisan v močnih barvah, kjer vzdušje ni nič lepo, govori velikem knezu Mihaelu, o veliki stiski. V tem dramatičnem kontekstu je posredovanje Boga ali nekoga, ki nastopi v imenu svojega ljudstva,  je opredeljen kot odrešenje … Torej lahko rečemo, da  sredi te apokalipse je večno življenje mogoče razumeti le kot odrešenje in ne kot katastrofo. Bilo bi skrajno nerazumljivo, zakaj Bog stvarnik, ki se je »pet dni trudil«, da je ustvaril tako čudovito naravo in šele šesti dan njenega »gospodarja« – človeka, naenkrat vse to uniči. Ne, gre za odrešenje.  Gre za literarni žanr, pravzaprav gre za poseben apokaliptični, biblični tok, ki se je uveljavil v letih neposredno pred in po Kristusovi zgodbi.

Tudi sveti Pavel se je podal v tovrstno literaturo, ko so ga spodbudila vprašanja, ki jih je nanj naslovila solunska skupnost. Apostol poganov v prvem pismu, naslovljenem Tesaloničanom, ki je morda najstarejše pisaje v celotni Novi zavezi, piše: »Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažíte med seboj.« (Tes 4,13-18)

Med kristjani prve generacije je bilo splošno prepričanje, da se bo Gospod vrnil čez nekaj dni, nekaj mesecev, vsekakor pa gotovo čez nekaj let … To so verjeli zaradi dobesedne razlage Jezusovih besed, ki so jih slišali, iz evangelija te nedelje: “V resnici pravim: Ta rod ne bo minil, preden se vse to zgodi.” In potem, kaj se je zgodilo? Nekaj časa je minilo, začeli so umirati kristjani prve generacije, veliko mučencev, nekaj pa tudi starih, … in Jezus se ni vrnil. Kako to, pa saj je rekel to in to. Na lastna ušesa smo slišali.

Krščanska Cerkev

Toda Cerkev se je kljub vsemu širila kot požar v različnih družbenih kontekstih, ki so se razprostirali po Sredozemlju. Krščanske cerkve so se zato morale organizirati v enotno Cerkev, da bi zagotovile edinost vere, celovitost evangeljskega  sporočila, organsko in učinkovito politiko v sporu najprej s palestinskimi oblastmi, nato pa z Rimljani – z glavo takratnega sveta. Cerkev si tako začne dajati zunanjo strukturo, organizacijo, ki razmišlja na dolgi rok. Bilo je potrebno, mislim, da ni težko razumeti zakaj tako… Seveda ni lahko obdržati skupaj človeškega dela Cerkve, materialnega, s svojo specifično težo, včasih okorno – dovolite mi ta evfemizem – kjer se zdi, da je Bog celo odsoten, z drugim delom, duhovno, teološko, kjer je Kristusova navzočnost jasna, skoraj otipljiva …

Konec koncev, kdo od nas je sposoben razumeti, torej ohraniti skupaj Jezusovo božansko naravo in tudi človeško? Morda je mistikom to uspelo, četudi le na intuitivni ravni … In ker na križ ne moremo gledati kot na Boga, ki trpi, Boga, ki umira, tukaj teologi nemudoma posredujejo s svojimi ‘idejami’: na križu je le človeški del Božjega Sina tisti, ki trpi bolečine trpljenja … ker tako kot Bog ni mogel ne trpeti, kaj šele umreti … Kot da bi se lahko v Kristusovi osebi, z zelo ostrim skalpelom, skalpelom metafizike, ločilo tisto, kar je božansko, od tega, kar je človeško … Razen potem, ko se je treba pokesati takih »neortodoksnih« misli, iz strahu, da bi kdo dobil idejo – da je Nazarečan le človek, dober človek, velikodušen človek, pobožen človek, močan človek, celo nadčlovek, … ne pa Bog, celo nekakšen popoln marksist oz. komunist, samo da ni Bog.

Več kot dvajset stoletij smo poskušali združiti Kristusovo človeškost z njegovo božanskostjo, z izmeničnimi rezultati in, neredko, izogibanjem in napačnim definicijam – imenovanim herezije, ki jih je bilo celo vrsto in jih še danes ne zmanjka.

Prav tako, ko razmišljamo o zemeljski Cerkvi, o tej naši sveti in grešni Cerkvi, podobi tiste nebeške, v kateri Kristus sije kot sonce, težko verjamemo, da je Cerkev še vedno ta čoln sicer pretresen in  prestreljen po valovih zgodovine, v tem, da smo vsi tam, dobri in slabi, svetniki in grešniki, skupaj z Jezusom, ki spi z glavo naslonjeno na blazini , ali na kamnu… In tudi nas, tako kot dvanajsterico, bi mikalo, da bi se zbudili, ga dvignili iz spanja in zakričali: “Ja Učitelj, ali ne opaziš, da smo se izgubili? Reši nas! “. Toda tudi nam, kot dvanajsterim bi Učitelj odgovoril: “Zakaj se bojiš, maloverni?” … Jaz sem tukaj, s teboj.

“Nebo in zemlja bosta prešla toda moje besede ne bodo prešle.”

Blaise Pascal je o veri govoril kot o stavi … stava je vedno igra na srečo.

Stoletja pozneje pa je drugi krščanski pisatelj, Eric-Emmanuel Schmitt, objavil Jezusovo zgodbo z naslovom Evangelij po Pilatu: na strani 40 prologa svoje knjige, – Gospod, skušan v puščavi, pravi: »Štirideseti dan zjutraj, preprosto stavim. Stavil sem, da verjamem, da so me moji padci, moje resne meditacije vodile k Bogu in ne k Satanu. Stavil sem, da verjamem, da moram narediti nekaj dobrega. Stavil sem, da bom verjel vase.”

Da, če verjamemo v Kristusa, bomo lahko verjeli tudi vase. Če pozabimo na Kristusa, bomo pozabili tudi na to, kdo smo in kam smo namenjeni… Učimo se torej od smokvinega drevesa.

Hočeš nočeš, naša zgodovina se bo spremenila, kljub obrabljeni frazi »zgodovina se ponavlja« – takrat se ne bo, marveč se bo spremenila. Spremenil se bo način razmišljanja, spremenile se bodo situacije, spremenilo se bo to mesto, ta svet se bo spremenil, stvari tega sveta bodo minile, a Jezus bo vedno tu, On ne bo odšel.

Ta beseda nas vabi, da Jezusa ne izgubimo izpred oči, tudi ko bodo stvari tega sveta pretresljive in drugačne, tudi ko nas vse vabi, da se »bojimo«, je tukaj Jezus. Jezus ni samo mrtev, ampak je tudi vstal. Če se bo “pokazal v oblakih”, pomeni, da bo prišel iz dimenzije, ki ni ta zemeljska. Nekako bo prišlo. Ne vemo, ker tega ne ve nihče, niti Božji Sin, marveč samo Oče. To mi prinese vedrino: vem, da obstaja in vedno bo: zato – koga ali česa se je treba bati?

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več