Bolj ko se podira

poezija naslovna slika

So takole pamži se igrali,
gremo skupaj, dober vtis da damo,
češ poglejte, radi se imamo,
Marči, Anja, Lenča, Lukec mali.


Kul, dejal od pamžev je najmanjši,
a katero igro naj se gremo,
za nobeno vendar sploh ne vemo,
je zavzdihnil drugi pamž, najtanjši.


Kul, podirat gremo, kar zgrajeno
je v peskovniku in na igrišču,
razmetavat vsevprek po dvorišču,
rušit tisto, kar je urejeno.


Dobra je ideja, Lukec pravi,
desni del dvorišča bo uničen,
Marči nad zamislijo je vzhičen,
krasno, Lenča butara pristavi.


Bolj ko se podira, več jih z nami
bo divjalo, kul bo, vam povemo,
kaj nam morejo, mi prav vse smemo,
in če ne, zatožimo jih mami.


Grejo igro to se zdaj v četvero,
bolj ko se podira, več je smeha,
se četverica nič ne upeha,
ni ji mar za igre pravo mero.


A potem ni kul več, vse se joče,
naše so podrli nam gradove,
vrgli nam igrače čez plotove,
Anja, Marči, Lukec zaropoče.


Lenča sploh iz sebe je in tuli,
nismo se tako dogovorili,
da po glavi bomo jih dobili
in da bodo naši nas sezuli.


Je tako pač, sosed pomodruje,
šli ste igro se, pravil ki nima,
mislili, da je ugodna klima,
kar sejali ste, četverno tu je.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več