Nedeljska misel: Ljubi Gospoda svojega Boga in svojega bližnjega

ljubi svojega bližnjega - praznik vseh svetih

Ni večje zapovedi kot ljubezen: do Boga in do bližnjega. Kadar obstaja ljubezen, to je iskrenost srca, potem je čaščenje resnično, pristno in je učinkovito. Vsak obred, vsako dejanje čaščenja bi izgubilo svoj pomen, če ne bi izhajalo iz srca, ki ljubi Boga in ljubi svojega bližnjega. Ne verjamem, da je dovolj imeti liturgijo, da bi s tem Bogu ugajali in da bi bili odrešeni. Čimbolj slovesno, z orkestrom in slavnimi pevci. Ne, dobrodelnost, torej ljubezen, je za Boga najprej pomembna. Možnost ljubezni prihaja k nam iz liturgije in evharistije če vključujeta to zapoved. Če to razumemo, smo blizu Kraljestva. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta dve zapovedi, ki se medsebojno osvetljujeta. Boga ne ljubimo na pol in svojega bližnjega ne ljubimo samo takrat, ko smo zadovoljni ali do določene mere. Zatorej Bog ni izbira v življenju vernika, ampak središče njegovega obstoja. V knjigi Deuteronomij beremo znamenito »šema Israel (ישראל שמע« :(Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, samo Gospod je. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo. Naj te zapovedi, ki vam jih dajem danes, ostanejo trdne v vašem srcu”.

Kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata

Prvo berilo nas pripelje do bistva Izraelove postave: ljubezni in zvestobe enemu Bogu, ki je svoje ljudstvo osvobodil suženjstva Egipta. Prva verodostojna drža vernika je učinkovito poslušanje, pozornost na Gospodovo besedo, ki spreminja življenje tistih, ki se podajajo na njegovo pot. Izrael je sintezo božjih zapovedi “prevedel” v molitev. Zapovedi so življenje za Izraelce in življenje se prevede v molitev. Izrael mora v srcu doživeti prisotnost in delovanje Gospoda. Pravzaprav Jezus v evangeliju temu pismouku, ki se mu je približal in ga vpraša: “Katera je prva od vseh zapovedi?”, odgovarja tako, da poudarja temeljni pomen ljubezni do Boga in bližnjega, ki je sinteza vse postave. Izrael: »Prva je: ‘Poslušaj, Izrael! Gospod naš Bog je edini Gospod; ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vso dušo, z vsem svojim razumom in z vso močjo.” Drugi je ta: »Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. Nobene druge zapovedi ni večje od teh«. Zato apostol Janez pravi: »Če kdo reče: ‘Ljubim Boga’ in sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi. In to je zapoved, ki jo imamo od njega: Kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata« (prim.1 Jn 20-21).

Ljubezen do bližnjega je težka, vendar je to edina prava ljubezen

V luči teh besed lahko vidimo koliko lažnivcev je pred Bogom in včasih smo tudi mi takšni. Velikokrat, da se ne bi počutili krive, mislimo, da so naši sosedje prijatelji, sorodniki, tisti, ki so mi naredili dobro in me imajo radi. Ne! Ni dovolj. Bližnji je vsaka oseba, ki ji lahko prinesem ljubezen in dobroto: ne glede na zasluge ali zahvalo, ki mi jih bo vedel ali želel dati. Kdor potrebuje mojo dobrodelnost, mojo ljubezen, kdor koli je, ta je moj bližnji. Torej, če me je kdo užalil, mi je bližje kot nekdo, ki me ni užalil: ker je v tem primeru moja ljubezen resnično darilo brez obresti. Če me kdo prizadene, je zame kristjan bližji od tistih, ki me obdajajo s pozornostjo in skrbjo. Če me kdo potrebuje in mi v ničemer ne more poplačati dobrega, kar sem mu naredil ali pa mu bom naredil, je moj sosed, sosed, ki ga lahko ljubim brezplačno. Ljubezen do bližnjega je težka, vendar je to edina prava ljubezen. Resnično ljubiti bližnjega je izziv sovraštvu in sebičnosti. Za uresničevanje zapovedi ljubezni nas mora podpirati Gospod Jezus, ki posreduje za nas pri Očetu: »Kristus […] zato lahko popolnoma odreši le tiste, ki se po njem približajo Bogu. Zato lahko pritrdimo sv. Avguštinu: “Če ljubim Boga, ljubim tudi človeka, in če ljubim človeka, ljubim tudi Boga”.

Vsi sveti

Na ta praznik se spominjamo vseh svetnikov, znanih in neznanih širši javnosti, a Bogu dobro znanih in ki uživajo v božjem objemu, hkrati vodi do 2. novembra, vsakoletnega spomina vseh mrtvih, ki so nam letos še posebej dragi. Iz knjige Razodetja apostola Janeza lahko razumemo izjemno bogastvo svetosti v Cerkvi in njeno doslednost, tudi v številkah, če jo lahko opredelimo takole: 144.000 zaznamovanih, ki prihajajo iz vsakega plemena Izraelovih otrok in neizmerno množico, ki je nihče ni mogel prešteti, vsakega naroda, plemena, ljudstva in jezika. Vsi so stali pred prestolom in pred Jagnjetom, zaviti v bele obleke in v rokah držali palmove veje. Vsi angeli so stali okoli prestola in starešine in štiri živa bitja in so se poklonili z obrazi do tal pred prestolom in častili Boga. Eden od starešin se je obrnil k Janezu, da bi razložil, kdo so: “To so tisti, ki prihajajo iz velike stiske in ki so oprali svoja oblačila in jih pobelili v krvi Jagnjeta.” Razumljivo je torej, da je možnost odrešenja za vsakogar in ne za neko omejeno število. Katoliška cerkev, ki se vsak 1. november spominja vseh svetnikov, se zanaša na njihovo priprošnjo, da hodi v času med različnimi nevihtami, vključno s sedanjo, ki jo doživlja celotno človeštvo, ki se ga je dotaknila pandemija, ki ji ne vidimo konca. Krščansko upanje izhaja tudi iz tega, da se zaupamo svojim svetnikom in vsem svetnikom, ki se jih danes v molitvi spominjamo in se nanje z večjim zaupanjem obračamo.

“Gaudete ed exultate” – Veselite in radujte se

Poleg molitve k svetnikom na ta dan, smo poklicani razmišljati tudi o tem, kako naj se mi približamo svetosti. Pot, po kateri se lahko premaknemo, da dosežemo svetost, je jasno označena v blagrih, ki smo jih pravkar slišali iz odlomka Matejevega evangelija. Obstaja apostolska spodbuda papeža Frančiška z dne 19. marca 2018 “Gaudete ed exultate” (Veselite in radujte se), posvečena ravno temi svetosti, na katero se nanašamo v tem razmišljanju. Jezus je v vsej preprostosti razložil, kaj pomeni biti svet, in to je storil, ko nam je zapustil blagre (prim. Mt 5,3-12; Lk 6,20-23). So kot krščanska osebna izkaznica. V njih je orisan obraz Učitelja, ki se nam postavlja v našo vsakdanjost, ki ni prav nič lahka. In blaženosti nikakor ni nekaj lahkega ali površnega; nasprotno, pomaga nam, da se osvobodimo slabosti sebičnosti, lenobe in ponosa. V prvem blagru Jezus blagruje uboge v duhu, ki imajo ubogo srce, v katerega lahko vstopi Gospod s svojo nenehno novostjo. Biti reven v srcu, to je svetost. V drugem predlaga drug slog, v primerjavi s slogom ponosa in arogance, govori nam o krotkosti. Reagirati s ponižno krotkostjo je svetost. V tretjem blagru nas Jezus vabi, naj cenimo trpljenje, ker bo prišla tudi tolažba. Znati jokati z drugimi, je to svetost. V četrtem blagru Jezus potrjuje, da bodo tisti, ki se borijo za pravičnost, zadovoljni, saj bo pravica prej ali slej prišla, in lahko sodelujemo, čeprav se zdi to nemogoče, četudi ne vidimo vedno rezultatov te zaveze. Iskati pravičnost z lakoto in žejo, to je svetost. Peti blagor nas vabi, da smo usmiljeni. Dajanje in odpuščanje poskuša v našem življenju reproducirati majhen odsev popolnosti Boga, ki daje in odpušča na preobilen način. Gledati in delovati z usmiljenjem, to je svetost. Šesti blagor se nanaša na tiste, ki imajo preprosto, čisto srce, brez umazanije, saj srce, ki zna ljubiti, ne dopušča ničesar, kar ogroža ljubezen. Ohraniti srce čisto vsega, ker ga obarva ljubezen, to je svetost. Sedmi blagor nam daje misliti na številne vojne situacije, ki se ponavljajo. Tistim, ki se zavzemajo za sejanje miru povsod, Jezus daje čudovito obljubo: “Imenovali se bodo Božji otroci” (Mt 5,9). Sejati mir okoli nas, to je svetost. V zadnjem blagru se Jezus spominja, koliko ljudi je preganjanih zgolj zato, ker so se borili za pravičnost, ker so živeli svoje obveznosti z Bogom in drugimi. Tu je razvidno, da je križ, zlasti utrujenost in trpljenje, ki ga prenašamo, da bi živeli po zapovedi ljubezni in poti pravičnosti, vir zorenja in posvečenja. Spomnimo se – ko Nova zaveza govori o trpljenju, ki ga je treba prestati za evangelij, se nanaša prav na preganjanja. In potem vsak dan sprejemati pot evangelija kljub temu, da nam povzroča težave, je to svetost. Biti svet torej ne pomeni sijati z očmi v domnevni ekstazi, ampak prepoznati Kristusa v obrazu ubogih. Ni preprosto povabilo, da govorimo o dobrodelnosti, ampak da jo živimo in jo resnično in konkretno pričamo v vsakem trenutku našega obstoja. V Jezusovem klicu, da ga prepoznamo v ubogih in trpečih, se razodeva samo Kristusovo srce, njegova čustva in njegove najgloblje odločitve, ki se jim skuša prilagoditi vsak svetnik. Zato je ob moči teh Jezusovih prošenj naša dolžnost, da jih sprejmemo z iskreno odprtostjo, celostno, brez nobenega če…

Smo potniki in romarji na tej zemlji

Gospod nam je jasno povedal, da svetosti ni mogoče razumeti ali živeti ločeno od teh zahtev, saj je usmiljenje »biti srce evangelija«. In usmiljenje pomeni ravno imeti srce odprto za svet in imeti krila za letenje vse višje in višje proti zvezdnatemu in brezmejnemu nebu večnosti. Kaj se bo zgodilo, ko bodo naši dnevi končani? “Vendar vemo” – sveti Janez nas spomni v odlomku svojega prvega pisma, ki ga danes slišimo kot drugo branje -, “da bomo podobni njemu, ko se bo on (Bog) pojavil, ker ga bomo videli takšnega kakršen je”. Zaradi te paruzije – t.j. Jezusovega drugega prihoda na svet, se vsak, ki ima to upanje v sebi, očisti. To pomeni, da opravi pot spreobrnjenja in prenove. In za to potovanje je treba pogledati v nebo in se spomniti, da smo potniki in romarji na tej zemlji.

Molimo za vse pokojne

Izpolnimo molitev za vse pokojne in še posebej za tiste, ki so umrli in umirajo zaradi pandemije: “Gledamo v nebo in visoko se dviga naša molitev za vse tiste, ki so v tem letu zapustili svet, svoje brate, prijatelje, starše. Vsi bratje, še posebej v tem trenutku žalovanja, se spomnimo tistih, ki so umrli brez zdravila bolniškega maziljenja. Hvaležni smo lahko tem našim bratom, mučencem koronavirusa, ki so nam pustili najbolj očiten znak ljubezni, ki se žrtvuje in je darilo za reševanje življenj. Gospod, dobrotno sprejmi v naročje svoje dobrote tiste, ki so zaradi epidemije pustili vonj svoje svetosti na tej zemlji. Teh mučencev trpljenja na respiratorjih ne bomo nikoli več pozabili in se jih danes še posebej spominjamo. Gospod na široko odpri vrata raja tem bratom, žrtvam pandemije, in nam, ubogim smrtnikom, pusti čas, ki je potreben, da se naučimo nove lekcije zgodovine tega časa, ki je poln sporočil in tudi upanja. Amen”.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več