Nedeljska misel: Skrivnost plašča slepega Bartimaja

nedeljska misel Skrivnost plašča slepega Bartimaja

Najprej k preroku Jeremiju. Upanje, da prerok Jeremija poje za ljudi, je dragoceno kot zrak, kot osvežujoč dež, kot krik, ki se sprosti. To njegovo pesem želimo slišati tudi danes. Vsak narod se v teminah svojih preizkušenj sklicuje nanj, vsak drobec človeštva, ki je izgubil dostojanstvo in besedo tolažbe. Tako kot Izrael tudi mi hodimo v solzah in nosimo seme za setev. Znoj, utrujenost, zelo boleče spoznanje naše preteklosti in sedanjosti, zavedanje naših delitev in naših nasprotij, ki jih dnevno doživljamo so naše obilne solze.

Trpimo vsi

Trpimo mi in trpijo begunci, ki iščejo svoj lepši konec sončne svetlobe. Neskončne človeške rane, ki jih poganja obup in pa tudi zaupanje in upanje. Bog gotovo pride: “Govori Gospod”. On sam pravi, da je Bog tisti, ki se sklanja nad naš obstoj. Ne moremo dvomiti. To je njegova Beseda in njegova Beseda je zanesljiva. In to je Beseda za nas tudi v času, ki ga živimo: »Glejte, pripeljem jih iz severne dežele in jih zberem od koncev zemlje. Med njimi tudi slepe in hrome, noseče in porodnice hkrati, velik zbor se jih vrne sèm. Z jokom bodo prišli, s tolažbami jih pospremim nazaj; k potokom vodá jih popeljem, po ravni poti, kjer se ne spotaknejo. Jaz sem namreč Izraelov oče in Efrájim je moj prvorojenec« (Jer 31,9).

Gospodova ljubezen

Morda nam primanjkuje zavedanja o Gospodovi ljubezni. Na svoje življenje glejmo tudi z vsemi jokajočimi ranami. Na naše skupnosti glejmo z vso njihovo počasnostjo. Na svet glejmo z njegovimi protislovji. Ne pozabimo: Gospod pravi: »Vrnil jih bom, ker so mi pri srcu. Jaz sem jim oče. So prvorojenček. Ja, vrnil jih bom v tolažbo. ” Gospodove tolažbe morda že dolgo nismo doživeli. Zadovoljni smo s tem, da drug drugemu ugajamo in govorimo, kaj znamo narediti; pravimo tudi v iluziji, da je vse v redu. Toda Gospodove tolažbe, ki bi nas lahko spodbudila in se srečala, ne vzamemo po poti iste preizkušnje v spremstvu Očeta, ki nam ponuja reke, bogate z vodo, in nas vodi po ravni poti, ki nas vodi za roko kot otroke. Predstavljajte si: najti Božjo tolažbo in o tem pričevati ter biti presenečeni in razumeti, da nam jo daje nam, pa tudi tistim, na katere gledamo sumljivo ali s strahom.

Kdor seje v solzah, bo žel v veselju

Oče pravi sinu: »Kdor seje v solzah, bo žel v veselju. Ko gre, odhaja jokajoč, nosi seme za setev, ko pa se vrne, pride z veseljem in nosi svoje snope «(prim. Psalm 126). V nadaljevanju branja nas pismo Hebrejcem potrjuje v tem zaupanju. Spomni nas na to, da je prav Jezus žrtvovani veliki duhovnik, “ki potrpi z nevednimi in s tistimi ki blodijo”, ker tudi njega “obdaja slabost”, ker ni samega sebe poveličal, ampak tisti, ki mu je rekel »moj Sin si, danes sem te rodil…« Zato le z Jezusom najdemo pot za skupno potovanje, sestavljeno iz božanskih lastnosti: trpeti skupaj s sočlovekom, z brati, s svetom, ki nam je blizu. Drug ob drugem, ponoči spodbujani, podnevi pa dani v oporo.

Bartimajeva zgodba

Bartimajeva zgodba je zato eksistencialna vizualizacija sočutja in tolažbe. Bartimej je slep. Že leta se zadovoljuje z drobtinicami ali koščki kruha mimoidočih. Njegova hiša je ob strani ceste skupaj s plaščem, s katerim preživi težke noči in vročino dneva. Kmalu pa se mu bo zgodilo Božje nepričakovano, čuti, da je Jezus priložnost njegovega življenja. Vse kar mora storiti je, da glasno zakliče: “Jezus, Davidov sin, usmili se me!”. Skrivnostni, skromni in srčni klic vere, ki ljudem povorke najprej izzove grajo, jih resnično moti. Želijo namreč tišino, da bi poslušali Učitelja. Za Bartimaja pa obstaja potreba in zdaj tudi konkretno upanje, da ga bo Gospod sprejel. In še glasneje zavpije: “Jezus, sin Davidov, usmili se me!”.

Nepredvidljivo se zgodi

Tako tudi jaz lahko kričim k nebu in zemlji: “Jezus, sin Davidov, usmili se me!”. Jezus se zato ustavi: ima ves čas za to prošnjo, ampak glej, skupaj s svojimi koraki blokira čas, da sprejme ta tožbeni razlog. Pokliče tega človeka. Jezusov “izgubljeni čas” me lahko očara in zmede. Kako drugačno je “njegovo bitje” “od mojega početja! Tisti, ki so ga hoteli utišati, kličejo slepega in postanejo glasniki usmiljenja: »Pogum! Vstani, on te pokliče! «. Tudi nestrpni učenci so okuženi z usmiljenjem Učitelja in postanejo posredniki njegove ljubezni. Nepredvidljivo se zgodi. Marko to opisuje s suhim zaporedjem treh glagolov: vrže plašč, skoči na noge in odide k Jezusu. Odvrzi ogrinjalo. Ta plašč skriva skrivnost vsakega učenca: zapustiti svojo streho, zaščito, posteljo, in se odpraviti na pot. Skoči na noge. Navdušenje tistih, ki se osvobodijo vseh pasti, poslušajo samo Gospoda. Pojdi k Gospodu. Kaj je drugega kot slediti. Jezus govori slepemu iz oči v oči. On mu ne piše sms. Ne kliče ga po telefonu ali telefonski tajnici, twittu.

Vpijmo kot Bartimaj

Jezus je zaljubljen v tvoj obraz, ljubi tvoj glas, ljubi neposredne besede, ljubi pogled iz oči v oči. Človeški jezik – izgovorjena beseda, ta čudovita mojstrovina stvarstva: “Kaj želiš, da naredim zate?”. Ni napisano: »Pustite mi sporočilo. Povej moji tajnici! “. Možno je torej vprašati in prositi: “Rabbi, naj spet vidim!” Najprej so se moje oči odprle pri krstu, pri vsaki zakramentalni spravi, pri vsakem poslušanju Besede, ali pa se prepustijo mikom tega sveta in končajo v temi. Zakaj ne bi raje zavpil: “Naj spet vidim!”. Ta molitev je nujna. To moramo storiti vsi, brez izjeme, brez hinavščine, ki je predrzna samozadostnost. Tega Bog ne sprejema. Vpijmo kot Bartimaj. Gospodova beseda bo vdrla v nas, kot dišeče olje: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Vera, ki rešuje in obnavlja ter obnavlja vezi in razpoložljivost, še enkrat in še ničkolikokrat. Pravzaprav je “takoj spet videl in mu sledil po cesti”. Od roba do ceste, od roba do srca. Jezus, Bog ulice, kjer me gledajo trpljenje, temni grehi, najbolj nečloveški podvigi, moja utrujena oseba, ti, ki imaš prodorne oči ljubezni. Jezus, Bog človeškega obrobja, zaznamovan z nasiljem, degradacijo in nepozornostjo vseh. Bog mojega obrobja, tistega, ki sem ga izbral za zatočišče in skrivališče, usmeri svoje oči na vsako podrobnost mojega življenja in ga obnovi.

Jezus, Bog naših “plaščev”

V mojo kartonasto hišo vstopi Jezus, Bog bolečih in vznemirjajočih romanj, ki jih povlečejo reke solz po vseh delih sveta. Premišljujte, ne da bi obrnili obraz, mojo in našo umazanijo; okusimo grenkobo naših solz; posuši našo in mojo bolečino. Jezus, Bog moje slepote, me pokliče. Videli ste, kako visok in prekinjajoč je moj glas. Za mnoge nadležno. Harmonično za vaše človeško srce. Jezus, Bog naših »plaščev«, ki jih nosi dež in sonce, daj mi moč vesele revščine, živel sem iz ljubezni, da ti lahko sledim, svoboden in srečen. Jezus, Bog, ki izlije drobno kapljico, da bi spravil mojo vest, da mi samega sebe: oči, roke, uho, okus, parfum svojih nosnic. Jezus, daj mi to bogastvo, ki me notranje napolni. Bogastvo, ki me tolaži. Bogastvo, ki me obdaja kot objem milosti.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več