Prodaj kar imaš in potem pridi in hodi z menoj

Potrošniška družba in materialno

V današnji potrošniški družbi, ki je v svojem jedru naravnana, da se obdaja z vsemogočimi predmeti, ki jih nekaj časa ljubkuje, potem se jih pa naveliča in zavrže v smeti, je težko slediti Jezusovemu povabilu, da bi vse, kar imamo »prodali«, dali ubogim in potem hodili za njim.

Raje se pohvalimo z novimi pozlatami oltarjev in kipov po cerkvah – no ja, tam kjer jim ostaja kapital – in to poimenujemo, da je znamenje naše vernosti. Beseda skromnost se na žalost nahaja na zadnji strani naše kulture. V današnjem odlomku Markovega evangelija mladenič teče proti Jezusu. V tedanji judovski kulturi, ko gre nekdo proti nekomu, ki se mu zdi pomemben, ne teče: počasi gre do njega v znak spoštovanja. In Jezus je za tega mladeniča zelo pomembna oseba, imenuje ga za celo za dobrega učitelja, saj ga ima za boljšega od vseh drugih učiteljev.

Vendar zakaj teče? Teče, verjetno zato, ker ga muči težava in sprašuje, kaj mu je storiti, da bi imel večno življenje, božje kraljestvo torej. Ta človek je hkrati vernik in pa tudi praktik: upošteva vse verske norme. Je še mlad in morda ne razmišlja o prihodnjem življenju, o posmrtnem življenju. Išče pa popolnost, zato se obrne na dobrega učitelja.

Evangelij sporoča, da je bil mladenič bogat, to je, da poseduje veliko premoženje in seveda denar. Jezusov pogled se prekriža z njegovimi očmi, prodre v njegovo srce. Učiteljeva beseda ni takšna kot bi mladenič pričakoval. Dva verza Pisma Hebrejcem neznanega avtorja, ki smo ga prebrali to nedeljo, to dobro izražata: “Božja beseda je živa, učinkovita in ostrejša od vsakega dvoreznega meča; prodira do razdelitve duše in duha, do sklepov in kostnega mozga ter zaznava občutke in misli srca.” Ni bitja, ki bi se lahko skrilo pred Bogom, marveč je odkrito v očeh tistega, ki mu moramo odgovarjati. Jezus, ki je mladeniču rekel, naj opusti svoje bogastvo, naj proda svoje blago in da izkupiček revnim, nato pa mu sledi, ga premakne v drugo smer.

Zakaj mladenič ne sprejme tega izziva? Ne zato, ker je bogat in morda sploh ni bil nepravičen v svojem bogastvu, o katerem v drugem delu govori Lukov evangelij (prim. Lk 16: 1-13): z bogastvom pravzaprav (ne glede na to, ali je pravično oz. nepravično ni “naše”, mi to samo posedujemo) zato je družbene krivice mogoče odpraviti samo tako, da se blago razdeli. Tega mladenič ne more sprejeti, ker je bil navezan na to bogastvo, ker na njem temelji svojo varnost.

Strah pred izgubo materialnega premoženja

Morda vsi poznamo ljudi, ki se kljub temu, da nimajo otrok ali dedičev in niso niti več mladi, ne morejo odtrgati od svojega premoženja, v stalni nagnjenosti k skoposti in navezanosti na materialne stvari. Drugim pa dajejo čim manj, ampak samo toliko da potešijo svojo vest. Živijo v strahu, da bodo izgubili svoje premoženje in varnost in raje viške spravljajo v razne zavarovalnice ali celo igre na srečo z namenom, da bi svoje bogastvo oplementili, pa se jim največkrat zgodi ravno obratno.

To dejstvo strahu ni natisnjeno le na obrazih odtujenih ljudi, tistih, ki se bolj borijo, ali tistih, ki sredi meseca nimajo niti toliko za nakup hrane zase in za svojo družino, ampak tudi, morda predvsem tistih, ki živijo dobro, brez ekonomskih skrbi.

Kapitalistična družba, moč, prevladovanje, blaginja, ogromni odpadki (največ hane zavržejo gospodinjstva, skoraj 69.000 ton, 44.400 ton gostinstvo, vsak prebivalec pridela na leto 1.506 kg vseh vrst odpadkov). Na milijone ljudi pa ogroža lakota, ki se vse bolj pojavlja kot velika projekcija strahu in zatočišče v individualizmu.

Trg je proizvajalec žrtev

Današnji evangelij ne izziva le vsakega izmed nas kot posameznikov – v resnici pa smo vsi malce »bogati mladeniči« – ampak nas izziva kot skupnost, ki ji pripadamo, in kot družbo. Smo “trgovska družba” in do preoblikovanja v »občestveno« družbo je še dolga pot. Toda za to je treba obnoviti model obstoja, ki je še vedno zelo daleč od naših misli in naše prakse. Prepričati se moramo, da je trg proizvajalec žrtev. Teoretično so podjetja, ustanovljena na trgu, enakovredna: trg je odprt za vse; vrednota, ki bi jo morali vdihniti, je najprej svoboda.

Enako ceno, vedno le v teoriji, zahteva vsak prodajalec vsakemu kupcu. Če ne bi bilo tako, bi po nekaterih ekonomskih teorijah trg sam ponovno uravnotežil razmere neenakosti. Lepo, ampak v teoriji. V resnici pa trg povečuje neenakosti. Če so močni in šibki enakovredni, kot bi si želeli gospodarski zakoni, je najmočnejši tisti, ki svojo voljo in svojo izbiro vsiljuje najšibkejšim. Prvi dominira, drugi podleže.

V zatohle prostore v petdesetem nadstropju newyorškega nebotičnika ne prihaja žalovanje neskončnega števila mater tretjega sveta, ki svojim otrokom ne morejo kupiti mleka. Kot dokumentira teolog Leonardo Boff, ko npr. rastlina soja izgubi dve odstotni točki na borzi v Londonu ali New Yorku ali Pekingu, to pomeni, da se v brazilskih ali nairobijskih favelah, navaja seveda le en primer, se smrtnost dojenčkov poveča za dva odstotka, ker vlada zmanjšuje vire, namenjene otroškemu mleku, tiste vire, ki so bili vezani na dobiček od mednarodne prodaje sojinih zrn. Družba, ki temelji na teh predpostavkah, na tem trgu, na teh pravilih, je očitno nepoštena. Straši in uničuje.

Evangelij kliče k vzpostavitvi pravičnih in mirnih človeških odnosov

Današnji evangelij, če ga beremo kontekstualno, nas kliče k ustanovitvi »občestvene« družbe, »občestvenega« planetarnega obstoja. Poziva nas k vzpostavitvi pravičnih in mirnih človeških odnosov, ki bi lahko premagali prometni zastoj, začarani krog: proizvodnja – distribucija – poraba, v katerem prevladujejo tisti zakoni, ki se odzivajo na potrebe in ukaze prevlade in moči. Ne gre za dogmatsko zanikanje trga, gre za to, da ga ne sprejmemo v njegovi goli kapitalistični obliki in občutljivo dojamemo, da bi jih spremenili, tiste odtujevalne mehanizme, ki se oblikujejo na trgu in spreminjajo človeške odnose v odnose komodificiranja.

Utopija, morda, če so to ideje ene same osebe, ko pa ta ideja oplemeniti sčasoma vso družbo postane to motor skupnosti, ki želi spremembo, je lahko drugače. Vendar pa v svetu, v katerem je nečloveško tako očitno, ni dovolj etično in politično brati take situacije. Nujno je, da se najprej potovanje vere opravi tudi v družini, da se obnovi teološko in svetopisemsko branje, da bi razumeli, kako to stanje vstopi v spopad z “Blagor ubogim!” torej utopijo evangelija, utopijo Kraljestva – tistega kraljestva, ki ga je iskal bogati mladenič -, ki temelji na osvoboditvi tistih, ki so lačni, žejni in trpijo krivice.

Religija blaga, imetja, posedovanja, moči nad drugimi, izkoriščanja malih

Globalni trg, v katerem živimo, ustvarja novo religijo, religijo blaga, imetja, posedovanja, moči nad drugimi, izkoriščanja malih, ki temelji na mehanizmu žrtev malikovanja (kjer je idol, tam je žrtev), alternativno orientacijsko središče za izkušnje skupnosti, ki bi moralo urejati družbeno in cerkveno življenje, v katerem bi moralo biti dajanje in prejemanje, vzajemnost in pravilo dajanja, pravična pokojnina in družbeni konsenz: pravična delitev dobrin, do tega je žal še dolga pot. Toda samo tisti, ki živijo v pristni razsežnosti revščine, lahko dojamejo to osebno, cerkveno in družbeno alternativo.

Samo prositi moramo Gospoda, naj nam da preudarnost in duha modrosti, raje kot žezla in prestole, pred vsem bogastvom sveta.

In s psalmom molimo: »Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dneve. Razvesêli nas za dni, ko si nas ponižal, za leta, ko smo bili nesrečni.« (Psalm 90).

Še misli za pregled življenja – Ali ločimo o svojem majhnem ali velikem bogastvu, nepremičninah, njihovem izvoru, denarju, ki ga posedujemo in porabljamo, zrno od pleva? Ali smo prepričani, da blago ni naše, ampak vsakogar? – Ali ločimo krivice, stiske ljudi, velike razlike, ki prečkajo svet, v katerem živimo? Kakšne so naše reakcije? Ali jih sprejemamo kot naravne ali se jim nekako zavežemo, da jim bomo nasprotovali? – Ali živimo trezno ali smo tudi med tistimi, ki zapravljajo in mečejo ostanke v koše za smeti?

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več