Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči

«Toda od začetka stvarstva jih je Bog ustvaril kot moškega in žensko … Kajti ta mož bo zapustil očeta in mater in oba bosta eno meso. Tako, da nista več dva, ampak eno meso » (Mr. 10, 2-16). Kako živeti to besedo? Znana je stran v krščanski tradiciji razprave med Jezusom in farizeji o ločitvi, znana tudi po občutljivosti vprašanja in njenih človeških posledicah, kot smo jih videli na zadnji sinodi o družini in ki nam je dala apostolsko spodbudo Amoris Laetitia, Radost ljubezni. Jezus ne vstopa v razpravo, ampak nas vrne »na začetek stvarstva«, to je k temeljnemu projektu, ki ga je imel Bog v mislih, ko je ustvarjal moškega in žensko. Bog je sanjal o popolni enosti para. To so Božje sanje za moškega in žensko. Krščanske poroke ravno zato, ker je to znak neskončne Božje ljubezni, ni mogoče zmanjšati na pogodbo, čeprav je zavezujoča, ampak jo je treba obravnavati kot odločilen poklic: ljubezen, ki spolnost in eros spreminja v popolno občestvo, v živo znamenje božanske ljubezni. “Hvala, Oče, ker si nas ustvaril po svoji podobi in da smo podobni tebi, ki si s Sinom in Svetim Duhom družina. Priznajmo, da lahko z ljubeznijo uresničimo tvoje sanje. Naj nas sebičnost nikoli ne prevzame in da se lahko občasno, tako kot Jezus, vrnemo k tvoji čudoviti izvirni zasnovi. Amen.”

Lepota zakonske zveze

Zato tudi glas danskega filozofa in teološkega pisatelja S. Kirkegaarda: “Poroka je in bo vedno ostala najpomembnejša pot odkritja, ki jo človek lahko naredi.” Tema te nedelje je torej lepota zakonske zveze, in neločljive ljubezni med moškim in žensko. V prvem branju najdemo poročilo o stvarjenju po jahvistični tradiciji, ki nam pove, da smo ustvarjeni za občestvo (ni dobro, da je moški sam) in da se oba, moški in ženska, dopolnjujeta: razlika med moškim in žensko je bogastvo. »Rebro«, iz katerega Bog po jahvistnični tradiciji ustvari žensko, izraža odnos vzajemnosti med dvema, ki sta poklicana, da tvorita eno meso ali telo: oba sta po dostojanstvu enaka, imata isti poklic in sta del enega samega odrešenjskega načrta. Drugo branje, vzeto iz pisma Hebrejcem, nam razlaga, kako se odrešitev doseže v Kristusu, velikem duhovniku, našem priprošnjiku pri Očetu, Stvarniku vseh stvari. Da pa bi prišli do tega odrešenja, je bilo treba potovati po poti skozi trpljenje, ki vodi do popolnosti in Jezus je hodil za nas in z nami ter tako postal naš brat v celoti. Zato je edini način zvestobe, da se obrnete na Kristusa, ki je s svojo smrtjo dosegel načrt absolutne zvestobe Očetu.

Pri zavezi ljubezni pri poroki to pomeni, da jo vzdržujemo s časom tako, da smo trdni v veri, upanju in ljubezni. V evangeliju najdemo Jezusa, ki ga izpodbijajo farizeji, ki so ga spraševali o zanikanju zakonske vezi: ali je možu dovoljeno ženo odsloviti… Vsi vemo, da neuspeh številnih porok povzroči globoke in boleče rane. Današnji evangelijski odlomek nam najprej pove, da to ni v skladu z Božjim načrtom za par, kot je izrazil avtor 1. Mojzesove knjige. Markovo poročilo pa se nanaša tudi na zelo živahno Jezusovo reakcijo na nekatere zakonce, ki poroko obravnavajo zgolj s pravnega vidika. Ne! pravi Jezus. Poroka ni tisto, na kar jo reducirate: neka pogodba, sklenjena s človeško voljo, ki jo lahko ista človeška volja razpusti. Poroka je veliko globlja resničnost, v katero je vpleten sam Bog. To je nekaj veliko več kot zgolj predmet pravne razprave. Ni torej najprej pravni akt. Je zakrament. To je Božje delo in kot takega ga morate spoštovati!

Zavrnitev – posebna oblika ločitve

Posebno vprašanje, ki je bilo postavljeno Jezusu, pa se nanaša na zavrnitev, zelo posebno obliko ločitve, v kateri ji mož, ki se odreče svojim pravicam nad ženo, dovoli, da se poroči z drugim moškim. V kontekstu takratnega judovskega prava ni enakopravnosti med možem in ženo: ženska je tako kot njegova ostala lastnina last moškega in nima pravice do zvestobe do sozakonca. Ji da ločitveni list, kot je zapisano. Tu na drugi strani Jezus izrecno razglaša moža, ki se loči od žene, kot prešuštnika, ravno v trenutku, ko mu ta pravno preneha pripadati! Tradicionalne ideologije ni bilo mogoče odvrniti bolj nasilno, niti zakonske zveze ni mogoče jasneje opisati kot neločljivo zvezo dveh oseb, ki se ji zavežeta v pogojih absolutne enakosti. Če pa ni enakosti, potem je pa vse mogoče. Jasno je, da ta načelna izjava ne rešuje vseh konkretnih – in pravnih – težav, ki izhajajo iz neuspeha konkretnega para. Slednje pa postavlja pred neizmerno ljubezen do Boga, za katero morajo biti znamenje na tem svetu ljudje, ki se ljubijo: ljubezen, večja od naših grehov. Na žalost ni receptov, da bi ljubezen, ki združuje žensko in moškega bilo resnično takšno znamenje; v svoji revščini lahko razmišljamo o dialogu, ki ga vedno gradimo s časom, o gojenju srčne modrosti, o tem, da ne idealiziramo odnosa in čarobnosti začetka, ki jih v stalnem vsakdanjem življenju težko najdemo, da se ne pustimo destabilizirati s prihodom otroka. Nobenega dvoma ni, da različni družinski modeli, s katerimi se soočamo v današnji družbi, ustvarjajo miselnost, tako da so lahko mladi, ki se odločajo za zakonsko pot dezorientirani, da bi zgradili odnos kot par, ki spominja na ideal, ki ga je predstavil Jezus.

Otroci

Evangelijski odlomek se nato zaključi z otroki, ki so mu pripeljani k blagoslovu, in jih predstavi kot vzorec preprostosti in zaupanja, ki vsakogar učijo poti do Gospoda. Tudi otroci so, tako kot ženske, predstavljali kategorijo marginaliziranih, brez vsakih pravic do te mere, da so celo razjezili apostole, kot beremo iz zapisov evangelija. Nič čudnega, saj so bili apostoli enaki v prepričanju kot farizeji. Jezus pa ravno z blagoslovom najmlajših izrazi dobrodošlico šibkim, zaničevanim in ubogim.

Idealne družine ni

Če želite prisluhniti nekaterim referencam iz apostolske spodbude papeža Frančiška Amoris Laetitia, pa vsaj to: »Zahvaljujem se Bogu, ker številne družine, ki še zdaleč ne veljajo za popolne, živijo zaljubljene, izpolnjujejo svojo poklicanost in gredo naprej, tudi če na poti večkrat padejo. Izhajajoč iz sinodalnih razmišljanj ni stereotipa o idealni družini, ampak izzivalni mozaik, sestavljen iz številnih različnih resničnosti, polnih radosti, dram in sanj (AL 57) «. “[…]

Narediti drug drugega bolj moškega in več ženske

Vsaka poroka je” zgodovina odrešenja “in to predpostavlja, da izhaja iz krhkosti, ki zahvaljujoč božjemu daru in ustvarjalnemu in velikodušnemu odzivu postopoma pušča prostor za vse trdnejše in dragocenejše. Morda je največje poslanstvo zaljubljenega moškega in ženske: narediti drug drugega bolj moškega in več ženske. Da bi ljudje rasli, pomeni pomagati drugemu, da se oblikuje v svojo identiteto (AL 221).” Pa še za razmislek parov in družin. – Kakšno dojemanje položaja para imamo danes: je družina v razpadu pravno vprašanje ali vprašanje vrednot? Ali nas novi modeli prepričajo? Ali jih trpimo, jih spremljamo, jim pomagamo pri rasti? Kako nas spodbujajo, da iščemo korenine Božjega načrta za par? – Kako nam pomaga zgodovinska vizija družine: nas Jezusova miselnost vodi v upanje? Diskusija: je to vprašanje prava (lex) ali resničnost, v katero je vpleten Bog: kako se premikamo med tema dvema možnostma? Kaj kot zakonci storimo v tem smislu v konkretnem življenju? Kaj je v najinem življenju prisoten Bog? – Pot oblikovanja: zaroka in prva leta zakona. Kaj nas v teh letih potrjuje za pot življenja v dvoje in kaj kot zaročenca storiva na tem področju? Ponovita obljubo: “Jaz sprejmem tebe.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več