Nedeljska misel: Vsaka obljuba je dolg!

Prejšnjo nedeljo sem napovedal, da bomo nadaljevali z razmišljanjem, tako da naš virtualni žaromet usmerimo na velikodušnost, ki naj bi bila značilnost vsake krščanske službe tako posvečenih oseb kot laikov. Velikodušnost po evangeliju se ne izraža le v dajanju z veseljem, brez pogojev ali osebnih razlik, temveč tudi v širino in brez razkazovanja dobrega, kar se naredi, ne glede na to, kdo to stori; v smislu, kot Jezus izjavlja: “ni nikogar, ki bi v imenu Kristusa naredil čudež in bi o njem takoj lahko govoril slabo …”. Priložnost za to pojasnilo, ki je temeljnega pomena za našo vero, mu ponujajo apostoli, ki so videli človeka, ki je v imenu Kristusa izganjal demone, vendar ni pripadal njihovi skupini; hoteli so mu to preprečiti. Gospodov protest je bil takojšen: »Ne ustavite ga! (…) Kdor ni proti nam, je za nas. ” Seveda to ni ravno zagotovljeno, ampak je dobro, ker je v nekem smislu storjeno v imenu Jezusa Kristusa. Imeli smo že priložnost razjasniti svoje ideje o dodani vrednosti, ki jo vera prinaša za dobro, storjeno v Kristusovem imenu. Toda evangelij se tu ne ustavi; vsebuje še en posebej radikalen stavek (Gospoda namreč), prav tako izgovorjen brez velikih besed: tema je namreč integriteta, ocenjena tako v fizičnem smislu, predvsem pa (v smislu) morale oz. etike. Povezava med tem naukom in prejšnjim ni jasna, vendar ni pomembna. Gospodovi izreki si sledijo in evangelisti jih naključno vstavijo v pripoved … Pomembno je, da jih lahko beremo in meditiramo v upanju, da jih bomo ob pravem času uresničili.

Škandal

Zato telesna in moralna integriteta: Božji Sin svari pred škandalom: “Gorje tistim, ki pohujšajo (škandalizirajo) le enega od teh majhnih, ki verjamejo vame …”. Kdo povzroča škandal? Instinktivno pomislimo na tiste, ki so se odzvali klicu, naj sledijo Gospodu, vendar živijo na način, ki je v nasprotju z naukom, ki ga pridigajo. Hinavščina je namreč najhujši škandal, ki izniči prepričljivo moč Besede. Močno je seveda evangelijsko sporočilo, vendar v ustih tistih, ki ne pričajo s skladnostjo življenja, boli, žali, škandalizira, pohujšuje tiste, ki poslušajo. Kako ga odpraviti? Preprosto: če se oznanjevalec ne more spreobrniti in svojo izkušnjo prilagoditi evangeliju, ki ga oznanja, je edina rešitev lep čist rez! Odsekaj! Tak človek ni pravi Jezusov učenec. Če je roka instrument škandala, jo odrežite; če je razlog za škandal noga, jo raje amputirajte. Kaj pa če je oko? Če razumeš prav! V nebeško kraljestvo lahko vstopiš celo s pohabljenim telesom, namesto da bi končal v peklu z dvema rokama, dvema nogama in dvema očesoma … A da ne boste razumeli dobesedno, gre za simboliko, a vseeno: “Dura lex, sed lex”, so rekli stari.

Zato tako jasno pove Učitelj: kdor povzroči škandal, kdor koga pohujša si zasluži smrt, tako da je vržen v morje z mlinskim kamnom, privezanim okoli vratu. A škandal se ne nanaša le na lažne služabnike evangelija. Tudi tisti, ki preganjajo vernike, si zaslužijo umreti zaradi sovraštva do vere. Verjetno evangelist misli na ravnanje, ki so spodbujala prva preganjanja, in na morilce, ki so jih materialno izvajali, v letih, ko so bili napisani evangeliji. V tem primeru škandala ne tvori hinavščina tistih, ki dobro pridigajo, a slabo pričajo; ampak iz krutosti, s katero je bes rabljev vel nad pričami vere, krivimi, ker so verovali v Kristusa in v njegovem imenu, ker niso hotel žrtvovati božanskemu cesarju. To se zgodi, ko se sveto pomeša s profanim, kult s politiko, religija z moralo ali ko se bisere meče svinjam… Ko je vera verodostojna, neizogibno povzroči posledice na način razmišljanja in delovanja; za tiste, ki se spreobrnejo v Kristusa, svet ni več isti, odnosi niso več enaki, uporaba dobrin ni več tisto, kar je bila nekoč, … Prava kopernikanska revolucija. Kontrast je zato neizogiben! Tudi če kristjan ne dvigne rok – vendar njegov glas dvigne! – kaj šele ko uporabi orožje – namreč edino orožje, ki je meč vere! – skladnost vzbuja strah in povzroča reakcije. “Kdor ni za nas, je proti nam!”, izjavlja Gospod. Ne moremo ostati ravnodušni do krščanskega sporočila: bodisi je za (evangelij) bodisi proti.

Brezbrižnost

In brezbrižnost? Ta je pa še slabša. Brezbrižnost je plod postopne izgube povezave z evangeljskim sporočilom. Tako iz tedna v teden, ko se človek navadi živeti brez oznanila, brez duhovne hrane evharistije, brez bratske povezanosti – in hudi duh je opravil svoje, ko se človek oprime nove filozofije – saj se da živeti in to dobro, brez krščanske nedelje, brez morale, lahko pljuvaš vsenaokrog in se postaviš za razsodnika živim in mrtvim: ali pa od dolgočasja cele dneve in nedelje dela in gara, ali pa poležuje na kavču in vodi pse na sprehod. Beseda je enaka kot vedno; po drugi strani pa je oslabljena tudi družbena zavezanost kristjanov. “Homo politicus est” – so rekli stari.

Kristjan je tudi državljan ali pa ni. Če ni, je suženj vsiljenih idej, kimavec. Vero zato vedno bolj razumemo kot zasebno dejstvo, nekakšno potrebo po individualnem odrešenju po poti duhovnega dviga. Iskanje Boga ne prehaja več skozi služenje bližnjemu. »Fuga mundi«, je glavni motiv. Tudi iluzija je vedno enaka: vera tako lahko deluje tudi brez ljubezni. Ampak to ni vera, to je ideologija, je brezboštvo. Zato: Kdor ima ušesa naj posluša in naj razume.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več