O TEMNIH SENCAH NAD BAZOVIŠKIM SPOMENIKOM

Na nedavni komemoraciji v Bazovici (12. 9. 2021) je Boris Pangerc, eden od govorcev na osrednji svečanosti, dejal, med ostalim, »da drža slovenske vlade, ki nacizem enači s komunizmom, pri čemer pozablja na grozodejstva fašizma, meče senco na ta spomenik« (Primorske.si). Naj kot prvo omenim, da nisem še nikjer zasledil, da bi sedanja vlada zanikala  grozodejstva fašizma. Nasprotno, ob različnih priložnostih je vztrajala na tem, da je treba sprejeti Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih z dne 2. 4. 2009, ki obsoja vse tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem, in ki so jo po podatkih medijev v EP podprli vsi slovenski poslanci, tudi tisti iz leve opcije, a je njihove leve vlade pri obrambi komunizma nikoli niso ratificirale. Tako smo pred svetom ostali lepi, a doma uradno kar še naprej zakrknjeno rdeči. Janša je na nedavnih shodih SDS šel še dlje in napovedal, da bo SDS pri morebitnem sestavljanju nove vlade postavila potencialnim partnerjem kot pogoj za vstop v koalicijo zahtevo po priznanju oz. ratifikaciji navedene resolucije. Tudi sicer je zlo fašizma bogato obdelano v zgodovinski literaturi in prisotno v šolskih učbenikih ter ga noben razumen človek ne more več zanikati. Ni pa še v učbenikih nasilja in zločinov komunizma, o čemer, kot bomo videli tudi v nadaljevanju, je že vse polno verodostojne literature.

O pravi mračni senci nad spomenikom štirih junakov

V tranziciji je z vso silo izbruhnila na dan resnica tudi o revolucionarnem nasilju, ki ga je partijsko vodstvo zagrešilo nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi, in je kot mračna senca obviselo tudi nad bazoviškimi junaki, saj še nisem zasledil, da bi doslej kdo od govorcev na komemoracijah spregovoril o tem. Vendar pohoda resnice ne more nihče ustaviti, ker »obstajajo zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov in doslej se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil« (italijanski razumnik Carlo Bo). Naj naštejem le nekaj najbolj poznanih dejstev o navedenem nasilju. Iz knjige Tatjane Rejec Partija in Tigrovci (Slovenska Matica, Ljubljana, 2006) zvemo npr. o zahrbtnem medvojnem umoru treh vodilnih Tigrovcev, Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika in o dolgoletnem povojnem mrcvarjenju Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev Tigra ter njegovega političnega in organizacijskega vodje, z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih, pa o povojnih množičnih zasliševanjih drugih Tigrovcev, ko jih je bilo npr. v enem samem poletju zaslišanih okrog sto samo na Bistriškem in Goriškem. Iz medijev pa smo lahko zvedeli, da je UDBA maja meseca 1945 v Trstu ugrabila vodilnega Tigrovca Zorka Ščuka in ga neznano kje likvidirala (Delo, 8. 8. 2015), da so dolgoletnemu predsedniku koprske borčevske organizacije Cirilu Peliconu pol leta po vojni ubili brata »zgolj zato, ker je bil Tigrovec« (Svobodna misel, 14. 9. 2007), da je znani Tigrovec Vladimir Manjkoč v času kominforma padel v kolesje UDBE in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43. letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2005), in da je bil po vojni domoljub dr. Andrej Uršič, urednik Demokracije, ugrabljen in neznano kje umorjen (Slovenec, 24. 4.1995) ter za njim še Ferdo Kalin, podpredsednik Slovenske demokratske zveze. Pa da je UDBA marca 1944 v ulici Rossetti v Trstu ubila književnika, politika in velikega domoljuba dr. Stanka Vuka, njegovo soprogo Danico Tomažič, sestro Pinka Tomažiča, in njunega znanca dr. Draga Zajca (Martin Brecelj, knjiga Anatomija političnega zločina, Mladika, Trst, 2016). Iz nedavnih oddaj Pričevalci na RTV SLO pa smo lahko zvedeli, da je Tigrovce na Mali gori nad Ribnico izdal Italijanom komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo vojaškega vodje Tigra Danila Zelena, in, kar je Primorsko dobesedno pretreslo, da je bil namreč tudi Janko Premrl Vojko žrtev zločinske komunistične roke. Da ne omenjam posebej zahrbtnih medvojnih in celo povojnih revolucionarnih pobojev primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spuščali na osvobojeno ozemlje z namenom vzdrževanja zvez s partizanskim gibanjem, in ki so tudi bili neke vrste Tigrovci. Pa mrcvarjenje na desetine čedrmacev, vključno z njihovimi zahrbtnimi poboji (Filip Trčelj, Franc Krašna, Lado Piščanec, Ludvik Sluga idr.), z obsodbo na smrt (Joško Kragelj), in večdesetletnimi zapornimi kaznimi. Iz knjige mag. Renata Podberšiča Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941-1945 palahko zvemo (Novi glas, 14. 6. 2012), da je bilo med vojno na Vipavskem in ožjem Goriškem v okviru revolucionarnega nasilja pobitih in zmetanih v neraziskana grobišča 364 žrtev ter med njimi kar sedem duhovnikov in bogoslovcev. Nedavno tega je izšla nova knjiga o revolucionarnem nasilju na severnem Primorskem itn. brez konca. In da bo mera polna je komunistično vodstvo še poldrugo desetletje po vojni na seji CK ZKS, 13. 6. 1958, popljuvalo Tigrovce, ki so zahtevali rehabilitacijo Tigra, njegovo zgodovinsko obdelavo in ustanovitev posebne tigrovske veteranske organizacije, s sledečimi uničujočimi ocenami (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »Tigr ni bil napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašistom, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), in »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček).

Doklej še molk v svetišču primorskega protifašističnega odporništva o navedenem nasilju

Tako organizatorji komemoracije kot tudi borčevska in druga združenja, ki stojijo za bazoviškimi svečanostmi, prav dobro poznajo navedena bridka dejstva, a potuhnjeno in zakrknjeno molčijo o njih. Mar zločini »naših« niso zločini? Lahko je obsojati fašistično nasilje, za to ni potrebno nobeno junaštvo. Junak je tisti, ki je sposoben priznati tudi svoja zla dela. Tudi za Bazovico bi lahko veljalo, kar je pisatelj in akademik Saša Vuga dejal na nekem javnem tigrovskem shodu (Slovenec, 15. 7. 1995), »da na tem slavnostnem zboru niso samo preživeli Tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine. Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ju namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati, če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo Tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko Tigrovec, tudi danes«.

Bazovica

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več