Nedeljska misel: Biti služabnik bratu in sestri?

“Niso razumeli teh Gospodovih besed in so se ga bali vprašati….” (Mr 9,31) Izziva jih: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal« (Mr 9,30) Jezus je ravnokar grajal Petra za to, kar je rekel, celo imenoval ga je Satan – o tem smo razmislili prejšnjo nedeljo … Kdo bi si ga sploh upal še kaj vprašati. Vendar se je eno zdelo gotovo: Jezus je bil v nevarnosti in z njim tudi dvanajsteri. Dejstvo je, da je skupina potovala brez beleženja zgodovine, sami so bili napol pismeni, edino kar je pri njih delovalo je bil SPOMIN. Vse kar je Jezus rekel, so si zapomnili, do pike natančno. Da je temu res tako lahko navedemo trditev raziskovalcev, ko so pri nekem neukem pastirju ugotovili da zna celega Homeja na pamet. Kdo bi to danes še zmogel. Še Krsta pri Savici mnogi ne znajo na pamet povedat. Znamo samo kot papige ponavljat rumene novice naših medijev. Predstavljam si torej pravo dramatično napetost med učenci, tesnobo, toda to, kar pravim “tesnoba”, je groza pred soočenjem z ljudmi ter političnimi in verskimi oblastmi … Jezus je bil javna oseba, na vrhuncu svojega delovanja, … vsi so ga želeli, vsi, ki so ga iskali in so ga celo hoteli postaviti za kralja, … Kako je lahko pričakovati, da ga po čudežih, ki jih je storil, nihče več ne bo prepoznal – naenkrat se je tam nahranilo 30.000 ljudi! A potem so vsi kričali: Križaj ga! Pa ni bilo medijev, ki bi sprovocirali to grmadenje zla.

Jezus postavi vprašanje

Kaj ni dandanes nekaj podobnega tudi pri nas in nasploh po svetu. Kdo bo naslednik Jezusa, kdo bo prvi med apostoli, če bodo Jezusa ubili? Jezus seveda intuitivno zazna razmišljanje učencev in brez prevelikih besed postavi vprašanje. “O čem ste se prepirali na poti?” Kakšna sramota! Jezus je bil še med njimi in že so razmišljali, kdo ga bo nadomestil kot vodnika; “In molčali so …”. Pred Jezusom nimaš kaj skrivati! On te bere od znotraj. Apostole je seveda poznal do dna – izbral jih je osebno, enega za drugim, poklical jih je po imenu, kakor kliče danes nas, ne samo duhovnike in redovnike, marveč vse zaznamovane s krstom, po imenu … Tako se jim spet da na razpolago, sede na sredino, poniža se, ne gre na prižnico, se vsede tako kot mati k otroku, ko mu hoče nekaj položiti prav v srce in začne poučevati: »Če želi kdo biti prvi, naj bo zadnji od vseh in služabnik vseh «. Takih besed še niso slišali. Vsem biti služabnik? Kot da ne bi poznali besed preroka Izaija. Besede evangelija se torej ne nanašajo samo na Mesijeve tesne sodelavce, ampak tudi na današnje služabnike evangelija, na duhovnike, redovnice in podobno. Toliko bolj, ker so s posebnim posvečenjem poklicani biti služabnik, še najbolj papež, ki se še uradno imenuje služabnik božjih služabnikov. Papež Frančišek je v polnem pomenu te besede SLUŽABNIK. Nazarečan torej obravnava vprašanje izvajanja oblasti v najrazličnejših oblikah: od očeta družine do predsednika republike, od vodje urada do generalnega direktorja velike industrije, od skromnega podeželskega duhovnika do naslednika Petra, … Obstajata dva izraza, ki opredeljujeta izvajanje avtoritete na zelo različen, bi rekel, diametralno nasproten način: avtoriteta, ki je bila zasnovana kot MOČ in OBLAST in služenje. Kdor razmišlja v smislu osebne moči, ima personalistično vizijo avtoritete, osredotočeno na subjekt, ki jo izvaja: vsekakor kompetentnost zaradi morda posebnega poslanstva, predvsem pa prestiž, privilegij, superiornost človeka nad drugimi ljudmi, nadzor nad življenjem in celo vestjo drugih, kot plezanje v zgornja nadstropja stavbe (moči); moč in kariera skupaj.

Denar kupuje moč

Pojasnitev, da je osebna moč neposredno sorazmerna z bogastvom ali odgovornostjo, je odveč in celo banalna. Denar prinaša več denarja. In z denarjem kupujete (vedno več) moči. Finance vodijo gospodarstvo, finance narekujejo načrte politike … Vse je denar. Bogati postajajo vse bogatejši in močnejši. Revni so vse bolj revni in posamezno nepomembni glede na smernice vladnih programov ali pa pastoralnih programov, če hočete. Tisti, ki na drugi strani razmišlja o avtoriteti v smislu služenja – to je primer z Jezusom – pozornost tako rekoč preusmeri s svojega položaja (moči) na ljudi, nad katerimi je prejel oblast in v katerih uslugo opravlja svojo nalogo. Za izvajanje prave avtoritete je značilno splošno dobro in ne osebni prestiž, ki navdihuje njeno politiko in upočasnjuje njen praktični razvoj. Koncept skupnega dobrega torej predstavlja jedro Gospodove teze in njegovega programskega namena. Na tej točki Jezus kanonizira splošno dobro – naše odrešenje in vsega tega – glede na avtoriteto, ki jo je prejel od svojega Očeta, in je nameraval izraziti njegovo neskončno ljubezen, ki je, kot zapiše sveti Pavel, (Božji Sin), da je bil »ljubosumen« na svojo enakost z Bogom, vendar se je ponižal, tako da je bil poslušen smrti, smrti na križu (prim. Ef 2). Jezus je služabnik “par excellence”, ki ga je opeval Izaija, trpeči služabnik, vzgojen na vislicah križa. Tisti, ki je plačal, plača in bo plačal za vse: njegov prestol je križ, njegova krona snop trnja.

Merska enota oblasti

Ob zaključku nauka o avtoriteti Jezus objame otroka: in s to preveč zgovorno gesto nam Mesija predstavi mersko enoto vse oblasti: najbolj krhko, najšibkejše, potencialno najbolj brez obrambe. V srcu in umu Odrešenika ima otrok prirojeno moč, da močne premakne k sočutju in svoj ponos spremeni v nežnost. Še vedno in vedno je Izaija tisti, ki povzdiguje Mesijeve vrline in se zateče k družinskim občutkom: zlasti »kakor mati tolaži otroka, tako vam bo Bog dal tolažbo« (pogl. 66). Mati uveljavlja “oblast” nad svojimi otroki brez kakršnih koli ambicij po moči, celo za hrano se je odrekla sama sebi, samo da bi jim jo dala. To je kot ikona pobožnega pelikana, ki krvavi, ko si z udarci kljuna raztrga vrat, da bi malčkom dal piti kri: in to je tudi najstarejša Kristusova ikona, najdena v katakombah…

Sprejemati

Novi svet se rodi iz štirikrat ponovljenega glagola: «Kdor sprejme samo enega od teh otrok, sprejme mene; kdor mene sprejme, ne sprejme mene, ampak tistega, ki me je poslal. ” Zato Cerkev bodisi sprejema ali ne. Sprejemanje otroka je dobrodošlica Bogu, ker je Božji obraz, obraz drugega. Zdi se, da Jezus svojim prijateljem pravi: “Ljubezen vedno postavite v središče”. To je edini razlog, da izberemo zadnje mesto z gotovostjo, da je prvo. Ljubezen je edini logični razlog, da sprejmete nelogičen preobrat.

Pričakujem vas torej prihodnjo nedeljo v družbi Markovega evangelija, da boste povedali še nekaj besed o posebnostih avtoritete, ki se razume kot samozatajevanje, kot nezainteresirano služenje, ki ne pozna mere; in ta lastnost je VELIKODUŠNOST.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več