Poletje se poslavlja. Če moraš v Ljubljani že po velikem šmarnu zjutraj obeleči dolge rokave, pa so plaže Slovenske Istre polne še sredi septembra. Podobno je s politiko. Ponekod se je volilna kampanja že začela, drugod se še nastavljajo pod pojemajočimi žarometi stare slave. Na levici so precej živčni, saj strategije za naslednje super volilno leto nimajo še izdelane. To velja tako za akterje iz ospredja kot tiste iz ozadja. Zato že nekaj mesecev tako silno prerivanje v reševalnih čolničkih z napisi SAB, Desus, LMŠ in SMC: Titanik se je potopil, ali je Carpathia odplula na pomoč, pa sploh še ne vedo.
Časi, ko so po brodolomu na prizorišče nemudoma prihiteli gliserji z imeni ZSMS-LS, Zares, Pozitivna Slovenija in še mnoga druga imena, ki jih danes prepoznajo samo še redki, so nepreklicno mimo. Edino njih upanje je le še počasna in zarjavela Carpathia.
Nič čudnega, da so novoslovenci zato tako prešerni v nasmehih in ambiciozni v besedah glede prihajajočih volitev. Brez njih naslednje slovenske vlade bržkone ne bo. Vsaj stabilne ne. Na levici namreč, posebej med razumniki, narašča število ljudi, ki so morda res ostri napsprotniki Janeza Janše, hkrati pa vidijo, da je iluzionistično besedičenje Levice ne le nesmiselno, ampak tudi že nevarno. Komuniste so levičarji že večkrat v zgodovini imeli za bedake, a se jim je to nato obrnilo v lastno škodo. Za komuniste bi res težko rekli, da prekipevajo od inteligence, so pa zato toliko močnejši v agresivnosti in brezobzirnosti.
Nadaljevanje kolumne v novi številki tednika Domovina (D13).
Domovino lahko naročite tudi domov, za vse leto je naročnina pičlih 99 evrov: KLIK
