Milena Miklavčič: Pripovedovalci zgodb

Milena Miklavčič

Zmeraj, ko naletim na kakšno dobro, poučno in življenjsko zgodbo, mi je žal, da smo pripovedovalce, ki so jih nekoč pripovedovali »v živo«, odrinili na rob kot nekoristne in neprimerne za moderno 21. stoletje.

Pogosto se zato sprašujem, koliko mladih dobi priložnost, da takšnim zgodbam, v katerih se skrivajo izkušnje davnih prednikov, sploh lahko prisluhne? Bojim se, da bolj malo.

Nekoč, pa niti ne tako davno, so bili tako stari kot mladi navzoči pri marsikaterem zimskem kmečkem opravilu. Skupaj so sedeli na peči in na klopi okoli nje ter možvali.

Ob pisanju, branju in računanju so se sproti učili, kaj je pravo življenje. Nikomur ni padlo na pamet, da bi razmišljal, da je zemlja morebiti ploščata, pa da pes crkne, če pride v stik z nekom, ki v sebi nima pozitivne, vesoljne energije.

Martin je imel osem hčera, hudo taščo, sitno ženo in naporno službo pri »močeradarjih« (tistih, ki so kopali jarke za vodovode in kanalizacijo). Strašno rad se je izognil domači »kačji zalegi«. Kljub temu da so vsi, ki so imeli pet minut časa, zatirali njegove darove in mu pili kri, je bil eden najboljših pripovedovalcev zgodb, kar sem jih poznala.

Spominjam se ene, ki je govorila o »dani besedi«. Pripovedovala je o možakarju, ki je svoji izbranki obljubil, da jo bo ljubil in nosil po rokah do konca življenja. Njeni so pritiskali nanj, naj se poročita, a ni hotel. »Dana beseda je več vredna kot vsake ceremonije!« je trmaril. »Dokler ne bo štalce, tudi za kravco ne bo mesta!«

Preberite zapis v celoti tukaj.

Piše Milena Miklavčič

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več