Teoretična ali živa vera

Kaj se zgodi, ko preidemo iz teoretične vere v živo vero?… kaj se je zgodilo Petru in enajsterim, ko jim je Gospod po odgovoru “po učbeniku” na vprašanje, kdo je Jezus – “Ti si Kristus” -, razodel Kristusovo usodo … Takrat je to bil splošni škandal! Dejansko Peter zgrabi Učitelja za roko, ga vzame na stran in mu očita takšno »prepričanje«. Toda on, Učitelj, se odzove še ostreje, na način, ki ga poznamo. Petra poimenuje celo s Satanom, ki je nasprotnik »par excellence« Boga, tisti, ki ljudi sili, da storijo zlo, kot poosebljenje zla, ki preprečuje Kristusovo odrešilno dejanje …
To je tveganje, da vsi, ki izpovedujejo vero, sestavljeno samo iz pojmov, besed, zanimive ideologije, ki ne poglobi njenega pomena, ostajajo samo na ravni “ratio” – razum, torej “teorije”. Ta sicer besedno pomeni “zreti v Boga” (θεωρέω) , ampak le racionalno, ne pa s srcem.

Vera


In na tem mestu, takoj ko zapadeš v krizo in tvoj navidezni uspeh preide v propad, se hiša iz kart, ki se po naše imenuje vera, razkrije, kaj pravzaprav je, in nesrečno propada. Je samo beseda, tradicija, kot birma z botrom, ki ti kupi motor in se potem tvoja vera z botrom vred razblini v nič. Ne samo to, lahko smo celo odgovorni za nesreče drugih … tako kot hudič, ki je zvit in zavit v blesteč celofan. Dogmatične definicije vere imajo pač pomanjkljivosti: lahko zavedejo, da jih je dovolj poznati, da jih rešimo, tako kot zrecitiramo npr. veroizpoed pri maši … Namesto tega, soočeni z življenjskimi nesrečami, ki nas neizogibno napadejo zaradi naše krhkosti, se le počasi dokopljemo do spoznanja, da se definicije, pojmi o Bogu, tako natančnem, popolnem, sintetičnem, zapomnjenem in nikoli pozabljenem, nekaj povsem neuporabnega; če ne bi imeli poguma pogledati iznad definicij in jih predvsem “utelešati” v svojo vsakdanjo človeškost … Stavek, ki zapira današnji evangelij, je na prvi pogled zelo moteč: »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil«. Pred čim rešiti (življenje)? Iz evangelija Absolutno ne !! … čeprav da, če Besedo utelesimo…. Nekatere strani v evangeliju so milo rečeno neprijetne, da ne rečem škandalozne: »(…)


Jaz pa vam pravim: ne nasprotujte hudobnim!« (Prim. Mt 5,38-42). »Blagor vam, če vas žalijo, preganjajo in lažejo, zaradi mene govorijo vse vrste hudobnosti. Veselite se, kajti velika je vaša nagrada v nebesih. ” (prim. Mt 5,11). In zaradi te moči obstaja veliko drugih Jezusovih besed, ki so našo vero postavile na hudo preizkušnjo. Dokler jih samo beremo v nedeljo v cerkvi, je še nekako v redu. Ampak prenesti v življenje? Zadeva postane še nekoliko bolj zapletena, ko jih duhovnik poskuša razložiti in jih združuje s sedanjostjo, jih aktualizira … Ko pa se to zgodi, da je nekdo po krivici napaden, diskriminiran iz najrazličnejših razlogov, ko postanemo žrtve zlorabe, ko nepoštenost drugih premaga našo moralno integriteto, … sploh ne rabimo evangelija, kaj naj nam bo evangelij! Proč z njim. Življenje je treba braniti, se boriti proti krivicam, nasprotovati nasilju, preganjati zločin, kaznovati zločin, vse to drži. Ampak ne tako počez, prišlo bi do anarhije. V redu, za prepoved samostojnega odločanja, smo v razviti družbi, pooblastili države, ki so jamstvo svobode vsakomur, … O moj Bog, sodeč po počasnosti pravosodja več ali manj povsod po svetu, kljub pridržkom glede ustavnih instrumentov, ki varujejo nedotakljive pravice ljudi, ga vseeno hranimo; a tiči skušnjava, da bi se odzvali drugače, malo po svoje, magari z vilami in lopatami – do skrajnega zla, skrajnega zdravila in bi se v svoji dozdevni »pravičnosti« in absolutnem svojem prav, na nepoštenost odzvali z drugim nepoštenjem …
Konec koncev je to naša podoba v očeh sveta! Naša je civilizacija podoba tega, ker so na dnu drugačni interesi zamegljeni z fake news in medijsko zakrinkanimi sporočili. Informacija je sodobno orožje. V nasprotju z našo voljo ima to, kar se pojavi, odločilen vpliv na vsebino osebe. In kaj vse vpliva na naše odločitve. In kdo nas potem sili, da se izenačimo z življenjskim projektom, ki smo ga kot poraženca opustili, še preden smo sploh začeli? Priznajmo si, religija je lahko samo izgovor – pa z vsem spoštovanjem do vseh ver! -, vera v takem primeru služi samo za legitimiziranje lenobe šibkih, tistih, ki nimajo poguma, da bi dvignili glas in se borili?…

Jezus je rekel

A Jezus je tudi rekel, kajne? Kdor te udari po desnem licu, mu nastavi tudi še levo! … Ljubi svoje sovražnike, moli za tiste, zaradi katerih si trpel! … Oprosti vsem in vedno! … No, za vse menda obstaja meja!!! Prav tako bo vzor kreposti, krotkosti, samoobvladanja … Mislim na Jezusa iz Nazareta. Ne imenuje se zaman Kristus, Sveti od Boga. Toda “ta beseda je težka, kdo jo lahko razume?” (Jn 6,60). V resnici Gospod to jasno pove: preden se odločimo, na kateri strani smo, z njim ali z drugimi, moramo vedeti, kakšni so pogoji, da mu sledimo. Mizarski sin to razkriva naprej dvanajstim, zdaj pa tudi nam, tako da je naše soglasje jasno in nikomur se ni treba opravičevati, na primer: “Oh, ampak nisem
vedel!” …

Janezovo Razodetje


V zadevah življenja vere ni vmesnih poti ali polovičnih mer! Janezovo Razodetje zato jasno zapiše v 3. poglavju: »Angelu Cerkve v Laodikeji piši: ›Tole govori Amen, zvesta in resnična priča, začetek Božjega stvarjenja. Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,14-16).
Ali še vedno verjamete, da je krščanstvo samo za preproste ženice, za povprečne kmete, ki mislijo, da jim Bog pošilja dež in lepo vreme za dobro letino, če grejo za veliko noč k maši ali k procesiji za zdravo vreme, za počasne, za onemogle, za poražene, za stiskane in razžaljene, ki jim tudi še tako dobro ustavno sodišče ne prisodi pravice? Resnično mislim, da ne, ali kaj pa vi mislite? »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,35). Ni druge izbire. Zato je prav da se kdaj vprašamo:

  • Ali smo res pripravljeni hoditi po Jezusovi poti in si deliti tveganje ljubezni s križem?
  • Ali je sočutje teorija ljubezni ali praksa, ki jo je treba ves čas udejanjati?
  • Ali se zavedamo, da če za svojo svobodo omejujemo svobodo soseda, nismo svobodni, ampak
    dobičkarji?

Varno ali izpostavljeno življenje


Jezus Petra opozori in mu reče, naj mu sledi, pri tem pa opozori njega in učence, da njihovo življenje ni varno, ampak izpostavljeno življenje! O tem se pogovarjam že nekaj dni, s prijatelji in z drugimi razmišljajočimi: ali je varnost, ki je tako razglašena, tako iskana, vsebovana v evangeliju? Zdi se, da nam Jezusovo življenje govori da ne. D. Bonhoeffer v enem od svojih spisov potrjuje nekaj zelo zanimivega: “Kako prideš do miru? S sistemom političnih pogodb? Z vlaganjem mednarodnega kapitala v različne države? Se pravi z velikimi bankami, z denarjem? Ali z univerzalno mirno oborožitvijo, da bi zagotovili varnost, mir? Ne, pri vsem tem zagotovo ne, ker obstaja splošna zmeda miru z varnostjo. Z varnostjo ni mogoče doseči miru. Ker je za mir treba tvegati, je to velika nepremišljenost in nikoli ne moremo biti na varni strani. Mir je nasprotje varnosti. Iskanje varnosti pomeni nezaupanje, kar pa vodi v vojno. Iskati varnost pomeni, da se želite zaščititi. Mir pomeni, da se popolnoma prepustite Božjemu ukazu, ne želite varnosti, ampak v veri in poslušnosti predajte zgodovino ljudstev v roke Vsemogočnega Boga in si je ne želite razpolagati po svoji volji. Borbe se ne dobijo z orožjem, ampak po Božji volji, poleg tega pa se zmaguje le tam, kjer pot vodi preko križa. Kdo med vami lahko kdaj reče, da ve, kaj bi pomenilo za svet, če bi ljudstvo svojega napadalca sprejelo ne z orožjem v roki, ampak z molitvijo, neoboroženo in ravno zato oboroženo z edinim obrambnim in učinkovitim orožjem? Utopija?” Težko je odgovoriti na takšno vprašanje. Zmorete to vi? Po mojem mnenju Jezus želi, da gredo njegovi učenci (in mi) po tej poti! Kdaj bo stotnik prepoznal Jezusa kot Božjega sina? Samo na križu, v trenutku smrti, v trenutku, ko svoje življenje, svojega duha preda v očetove roke, v najvišji kretnji zaupanja. »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni.
Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več