Potem ko se je o verskih vprašanjih spopadel s pismouki in farizeji ter opazil zaprtost in togost misli teh ljudi, ki so se imenovali pobožni, gre Jezus drugam. Znajde se v poganski deželi, v Tiru in Sidonu. In prav tukaj, med pogani in ne med Judi najde Jezus veliko vero. Zdi se, da Marko pravi, da je včasih veliko več vere med tistimi, ki ne verujejo, kot pa pri tako imenovanih pravovernih, rekli bi pobožnih ljudeh. Religija je praksa pobožnosti, vendar je le vera tisto, v čemer živimo, ljubezen, ki utripa v naši notranjosti. Zanimivo: čudež se zgodi prav nad osebo, ki bi morala biti izključena, vendar Učitelj ne upošteva privilegijev in pripadnosti. Njegov dar ali če hočete čudež je nekaj brezplačnega za vse brez izjeme.
Bog gleda samo v srce
Jezusova svoboda je neverjetna: ne pričakuje nekega navdušenja. Družbeni in verski položaj ljudi nanj ni imel nobenega vpliva. Jezusu je bilo čisto vseeno, samo pogledal je človeku v srce, kaj ima v sebi, ker Bog gleda samo v srce človeka. K Jezusu tako pripeljejo gluhonemega in ga prosijo, naj se ga samo dotakne (spet imajo nekateri pogani več vere kot judovski). Problem tega moškega je komunikacija. Gluhonemi ne govori in ne sliši. Ko ne moremo komunicirati, smo izolirani. Seveda danes hvalabogu obstaja rešitev tudi za take ljudi, Braillova pisava in znakovni jezikl. Eden od simptomov zla življenja je ravno izolacija, zlasti izolacija od drugih in od resničnosti. Zapiramo se v svoje misli, v svoj prav, zamenjujemo resničnost s tem, kar je namesto tega samo v naši glavi. Težava je v tem, da pogosto ne moremo niti prositi za pomoč, da bi se rešili te izolacije samovšečnosti in zagledanosti vase. Opazujmo, kaj počne Jezus, saj je pri tem pomembne vsaka podrobnost. Najprej »pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj«: pogosto smo tako gluhi, tako zaprti, da določenih situacij preprosto ne slišimo, se jih ne zavedamo. Potem je pomembno, da nam drugi pomagajo. Tistim, ki so nam blizu, dovolimo, da nas vodijo k Jezusu, proti svetlobi, da nam odprejo oči pred resničnostjo. Jezus to prošnjo sprejme in kaj počne? Odpelje moža stran od množice. Jezus išče odnos, resnično osebno srečanje, ne demonstracijo na trgu pred množico. Res je, velikokrat sem to doživel tudi na svoji koži: za srečanje z Gospodom Jezusom je treba imeti pogum, da se umaknem iz množice, izklesam prostor (včasih celo fizičen), da se pustim srečati in doseči. Ne govorim samo o begu v kakšen samostan ali osamljeno mesto v gorah. Samo kotiček hiše, najbližja cerkev, izklopljen mobilni telefon in malo časa (vsak dan!), da se pustiš nahraniti z Besedo in ne ploho informacij iz interneta, ki največkrat človeka samo begajo. Jezus je ljudi pogosto vodil stran od množice, torej od pogojevanja okolja. Množica je sodba ljudi, ki so nam blizu in ki jih imamo morda radi. Dokler smo navezani na njihovo sodbo, ne moremo ozdraviti. Jezusova terapija z gluhonemimi poteka na zanimiv način. Prste mora dati v ušesa, se pravi, da jih mora odčepiti, odstraniti mora čepe, ki mu preprečujejo, da bi slišal. Tako se tudi ob krščevanju duhovnik dotakne ušesa (in ust) otroka z besedami: “Gospod Jezus, ki je dal gluhim slišati in nemim govoriti, naj ti podeli, da bi mogel kmalu dojeti njegovo besedo in izpovedsti vero v hvalo in slavo Boga Očeta” (prim. Obrednik krščevanja). Marko nam pravi: kako naj ozdraviš, če ne čutiš, da si bolan? Če ne čutite svojega nezadovoljstva, kako ga rešiti? Če ne čutite svoje bolečine, kako jo odstraniti? Če ne čutite, da umirate, kako lahko živite?
Ne slišimo
Morda ni naključje, da je naša družba polna psihotropnih zdravil in anestetikov; ljudje vedno tečejo, ne da bi se ustavili; ni naključje, da ne znamo več molčati in da nas hrup vedno spremlja. Ali veste, zakaj se to zgodi? Ne slišimo, imamo sicer ušesa, a ne slišimo. In potem se Jezus s slino dotakne jezika. Naučiti ga mora govoriti, se izražati. Zdi se, da Marko pravi: “Vzemite tisto, kar imate v sebi, dajte ime tistemu, kar čutite. Opredelite svoje veselje, svoja čustva, svojo jezo, svojo bolečino. Povej si, pokaži, kdo si. “Nato Jezus pogleda v nebesa in močno zavzdihne, zavpije in mu reče: “Odpri se” – efeta. Prvi dve kretnji nam pomagata ujeti Jezusovo utrujenost: ta človek še ni želel oditi. Jezus ga strese, vleče, je skoraj jezen, kriči, ker se je ta človek zaprl in se noče potruditi, da bi se vrnil v življenje. Noče se takoj odpreti, zato kar zakriči. Včasih je treba tudi samemu sebi zakričati, da si lahko prisluhnem. Odpiranje je temeljna dimenzija življenja. Odpreti pomeni vstopiti in spoznati novo. Vsak dan jemo novo hrano in vdihujemo nov zrak. Odpreti se pomeni živeti. Zapreti pomeni umreti. Kaj je storil Jezus? Ponovno je odprla čute, načine komunikacije z realnostjo. Ta človek se je vrnil na zemljo. To Jezus počne z našim življenjem: daje vrednost obstoječim stvarem in ne našim tisoč mislim, ki so predprostor naše depresije. Danes Jezus ob vseh naših zaprtjih izgovarja “Effata”, kar pomeni “Odpri se” in to počne fizično: prsti, slina, jezik, dotik so stvari izjemne konkretnosti. Stik z vsakodnevno realnostjo je priložnost, ki nam jo Gospod pogosto daje za zdravljenje. Duhovno ozdravitev najdemo v tem, da se pustimo »dotakniti« resničnosti, ki jo živimo, ne pa v samem razmišljanju.
Priznati si bolečino
Skratka, včasih ni dovolj, da se ideje uredijo, ampak se moramo srečati z vsakodnevnim življenjem. V zadnjih letih sem odkril, da ni najtežje ozdraviti, ampak poimenovati bolečino, krhkost, rane. Priznati si svojo nemoč in »zakričati« proti nebesom, da lahko slišimo odmev od zgoraj. Od tega priznanja se začne možnost zdravljenja. Gospod nam danes ponovno daje to možnost. Če želimo, lahko ozdravimo. Lahko se osvobodimo suženjstva samega sebe, ki nas zapira, če želimo. Lahko smo novi ljudje, če se pustimo obnoviti z ljubeznijo Sv. Duha. Živeti pomeni slediti isti poti kot gluhonemi: od tišine do govora. »Prvo kar je potrebno narediti bratom, je poslušanje. Kdor ne zna poslušati svojega brata, kmalu niti ne bo mogel poslušati Boga« (D.Bonhoffer). V mnogih družinah žal govorimo med gluhimi, ki postajajo zibelke tišine in osamljenosti. Kdor ne posluša, izgubi besedo, ker govori, ne da bi se dotaknil srca drugega. Od revščine besed zdravimo le, če imamo srce, ki posluša. Zavedajmo se, da se Gospod ne naveliča naših zapiranj, še vedno nas prihaja iskat v območja naših šibkosti, vabi nas, da se umaknemo in uživamo v njegovi navzočnosti. Kristjan je prepričan v vero, da se Bog ne bo naveličal človeka in da mora to prenesti na druge.
Psalmist poje o ljubezni do Boga
Zato tudi Psalmist poje o ljubezni do Boga, ki je zvest, pravičen, daje kruh, osvobaja zapornike, odpira oči slepim, dviguje padle, ljubi pravične, ščiti tujca, podpira siroto in vdovo. Vsa nesreča, ki prizadene svet, prebudi usmiljenje Boga. Ali, otroci Adamovi, res hvalimo Gospoda, kot predlaga odpev k današnjemu 146 psalmu? Ali se znamo zahvaliti za vsa čudesa njegove ljubezni, ki so se razlila na nas? Bog je na strani nesrečnih in od nas zahteva, da storimo enako: “Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče”, predlaga Jezus. »Tedaj bo hrômi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá.« (Iz 35, 7)
