Koliko ljudi sploh ve, da imamo Vipavci etnološki muzej lokalne zgodovine? Koliko Vipavcev se zaveda njegovega pomena za ožjo in širšo skupnost? O njem je bilo kar precej napisanega v starejših številkah VG, pa še kje. Pobudnikov za ustanovitev muzeja resda ni bilo veliko, vendar so bili vsi po vrsti veliki zanesenjaki za ohranjanje naše polpretekle zgodovine. Tako so se najprej zbrali Magda Rodman, Valerija Rodman, Vera Poniž, Jože in Ernesta Kebe (lastnika hiše, kjer se nahaja etnološki muzej vipavske zgodovine), pri tem so jim pomagali še Miloš Marc, Marko Naglost, Jože in Robi Rodman, Matija Puc, Jurij Robba, Stane Fabčič, Oskar Ferjančič, Marta in Milan Žvokelj, Alojz Peljhan, Andrej in Romana Pavzin, Marjan Volk ter Simon Rodman. Polni zagnanosti so začeli z mislijo o razstavi ali celo muzeju, kjer bi zbrali čim več predmetov in dokumentov svojih prednikov, ki so do takrat samevali na prašnih podstrešjih ali temačnih kleteh. Žal je bilo nemalo zgodovinskih predmetov zavrženih in tako se je izgubila vsaka sled za lastniki, njihovim življenjem in navadami, posebnostmi…
Da bi vsaj del teh dragocenih predmetov, ki so jih uporabljali naši predniki, rešili pred pozabo, se je zgoraj omenjena skupina Vipavcev leta 1993 zbrala skupaj in zavihala rokave. S prašnih podstrešij in različnih prostorov starih hiš, so v korejti ali s karjolo hiteli zbirati predmete za muzej. Kot pove ena izmed najbolj zaslužnih pobudnikov za muzej, ga. Magda Rodman, so vozili vse možne stvari: kozice, omare, postelje, kmečko orodje itd. Ko se je že delal mrak, so jih vozili v Kebetovo hišo; nekateri so jih ob tem početju kar malo postrani gledali in niso razumeli žara, s katerim je ta skupinica zbirala in tako reševala pred neizbežnim propadom in pozabo, marsikatere čudovite predmete, ki so vsem nam v uk in poduk. Stari predmeti so dobili lepo prenovljeno podobo, za katero je mojstrsko poskrbel restavrator Marjan Rodman. Z razstavljenimi predmeti je sodelovalo 50 družin in razstavljenih je okrog 150 starih fotografij. Za ureditev razstavljene zbirke starin je bilo vloženih 250 delovnih ur. Največ predmetov za razstavo so prispevale vipavske družine Perhavec, Poniž, Kebe, Butinar- Grabrijan, Cerkvenik, Premrl, Vidrih, Bajc, Bavčar in Štefin, morda smo še koga nehote izpustili, pa naj nam ne zameri- tudi njemu in vsem prav prisrčna hvala še enkrat. Prvi trije vodniki po Vipavi so bili: Magda Rodman, Jože Kebe in Vera Poniž. Odprtje razstave je bilo 8.10.1993. Finančno so jo podprli: KS Vipava, Zavarovalnica Triglav, Ivan Pavzin – Pamiso Rožna Dolina, Kavarna Uršič Vipava, Alojz Škrlj Vrhpolje, SO Ajdovščina, LIPA Ajdovščina, Fama Vipava, Stanislava Vrčon Vipava, Turistično društvo Vipava, Hubelj Ajdovščina, Zavod za kulturo Ajdovščina ter Jože Virant, Trgovina ”Zlata” Vipava, Rajko Koritnik inMarjan Fabčič. Podporo z brezplačnimi storitvami pa so nudili še: Drogerija Trošt Vipava, KZ Vipava, Knjigarna ”Črtica” Vipava, Zmago Stegovec, Peter Skapin, OŠ Draga Bajca Vipava ter Kopirnica Julka KobalAjdovščina. Strokovno so jim pri razstavi pomagali: Lucijan Bratuš, akademski slikar in profesor, Miloš Marc, oblikovalec, Branko Jazbar,likovnik in Anamarija Stibilj, umetnostna zgodovinarka. (povzeto po: VG, št.26, december 1993).
Kebetova hiša je več kot samo domačija: v tej hiši se je skozi zadnje stoletje dogajalo marsikaj. Tu je bila gostilna, trgovina, čitalnica, celo posojilnica in hranilnica (razen v času fašizma). Že ob samem vstopu v muzej nas prevzame tisti vonj ‘po starinskem’, ki se popolnoma razlikuje od vseh ostalih. V njem prepoznamo duh po starih časih, starih navadah in vleče nas, da bi spoznali še več, da bi razširili svoja obzorja ter se vsaj za trenutek preselili v skrivnostna obdobja Vipave…zazdi se nam, kot da slišimo pristno govorico nekdanjih Vipavcev, izza vogalov hiš v mislih zagledamo tek razposajenih otrok, njihov smeh se razlega do sosednjih hiš. V njej je prebivala družina Uršič, stara starša Jožeta Kebeta, kateremu gre vsa zahvala za srčnost in ljubezen do svojega kraja, da je na široko odprl vrata za osnovanje našega lepega muzeja.
Vhodni prostor krasita dve lično izdelani polkrožni mizici ter lesena dvokrilna vhodna vrata s prav tako spoštljivo starimi ročno izvezenimi zavesami. Na vhodnem portalu so vklesane črke IHS (Jezusov monogram v grščini, s pomenom Iesus Hrestos Sotereos (Jezus Kristus Odrešenik) ter letnica 1859. Na levi strani za vhodom v stavbo se nahaja še starejši kamniti portal datiran iz leta 1755. Na levi strani nas prijazno sprejme stara klop, na kateri je gotovo našlo počitek kar nekaj članov in prijateljev te vipavske družine.
Stopimo korak nazaj v zgodovino! Po lepo izdelanih stopnicah izpod rok tukajšnjih kamnosekov nas potovanje v preteklost popelje v čase Avstro Ogrske; na desni strani kamnitega stopnišča nam pogled takoj zastane na ročno izdelanem kovčku Jerneja Poniža, ki ga je spremljal v vihro prve svetovne vojne; nad njim pa je tabla, na kateri sta zapisana njegovo ime in obrt – bil je zidarski mojster. Na vojaškem kovčku je njegov portret vojaka v prvi svetovni vojni. Korak dlje zagledamo krasno stekleno lanterno in v njej svečo. Izhaja z začetka prejšnjega stoletja, ob njej pa je nekaj starih predmetov, ki so lepšali vsakdan naših gospodinj. Kako lepo se je povzpenjati nazaj v čas naših prababic, kaj vse so nam zapustile v dobri veri, da bomo znali to s pridom uporabljati. Tako se naš korak ustavi v prvem nadstropju, ki nam prav ponosno odpre svoja vrata in naš pogled najprej pritegnejo fotografije stare Vipave ter kmečka orodja, košare, kose in podobno. Tu je pravzaprav srce preprostega Vipavca, ko bi le predmeti spregovorili!
V prvem nadstropju imamo tri lepo urejene sobe, v katere vstopimo po hodniku, ki povezuje vse prostore v nadstropju. Osrčje muzeja je stara vipavska kuhinja, ki predstavlja srce vipavskih družin in njihovega življenja. Mnogo davno pozabljenih predmetov je našlo tu svoj prostor, na primer mentrga, ki je bila vedno središče vsake kuhinje. Za tiste, ki ne veste, kaj je mentrga – to je lesena miza, namenjena za pripravo kruha. Izraz izhaja iz časov Avstro Ogrske in tako so naši ljudje prevzeli iz nemščine izraz mentrga, izvorno Mehltruhe (skrinja za moko). V vipavski kuhinji obiskovalec lahko vidi, kako se je včasih živelo v našem kraju, katere kuhinjske pripomočke so uporabljale skrbne gospodinje in kako so si družine osvetljevale temne večere.
Prva soba je Perhavčeva spalnica. Ponuja nam naravnost očarljiv prizor zakonske sobe, ki je pripadala nekdanjemu županu Vipave Bogomirju Perhavcu. V njej si obiskovalec lahko ogleda posteljnino še iz časov Marije Terezije; postelja je tako lepo ohranjena, da skorajda težko dojamemo, koliko let je že minilo od njene izdelave. Nad posteljo so obešene vsem znane podobe Presvetega Jezusovega srca, na desni steni pa prepoznamo podobo našega največjega pesnika Franceta Prešerna, na levi pa je podoba goriškega slavčka, našega pesnika Simona Gregorčiča. Razstavljeni sta točno tako, kot sta nekoč viseli v Perhavčevi spalnici za časa njunega življenja. Prav tako je razporejena tudi ostala oprema, ki jo vidimo v razstavljeni sobi. Poleg postelje je čudovit otroški voziček, pleten iz šibja, v katerem so še stari plajški (srajčke), povoji za povijanje dojenčkov in nekaj lepo ohranjene posteljnine. Voziček je, po besedah znanega slovenskega etnologa, dr. Janeza Bogataja, eden izmed štirih ohranjenih v Sloveniji iz avstro-ogrskega časa.
Druga soba je Kebetova soba, ki nam prikazuje dnevno bivalni prostor, danes bi mu lahko rekli dnevna soba. V njej je razstavljenih kar precej kosov pohištva, ki so pripadali družinama Petrovčič in Kebe. Med drugim se naše oko ustavi na udobnem oblazinjenem stolu, katerega krasi lesen okvir v obliki krone nad vzglavjem. Zelo lepo izdelana je lesena skrinjica za nakit. Vsekakor pa v tej sobi kraljuje prelepa lesena pisalna miza, na kateri lahko vidimo rokopis lastnikove stare matere Viktorije Petrovčič , pisano v kurzivni gotici iz kuharske šole v Gornjem gradu. Poleg zvezka sta pivnik in podstavek za pero s posodico za črnilo. Stara svetilka nas melanhonično popelje v tiste čase, ko še ni bilo računalnikov in elektrike in ko je bilo večerno branje lepa navada skoraj vsake vipavske družine.
Velika posebnost in redkost na desni strani mize je ”steklenica potrpljenja”, v kateri so ročno izdelana vešala ali vislice. Takšne steklenice so izdelovali zaporniki. Simbolika tega je potrpljenje in vztrajnost v življenju.
Kar malce zamaknjeni od teh lepih predmetov, se podamo v tretjo, Glasbeno sobo, kjer takoj zagledamo res očarljiv prizor: klavir Kutschera češke izdelave iz leta 1872, na katerega Jože Kebe še sedaj kaj lepega zaigra. Navdušeni gostje iz Škotske so v knjigo vtisov zabeležili, kako lepo, spontano, jim je zaigral med njihovim obiskom. To se človeku zagotovo vtisne v nepozaben spomin! Tu je razstavljen zelo lep oblazinjen divan iz blaga s cvetličnimi vzorci. Vseskozi pa nas spremljajo različne petrolejke, keramične vaze s cvetjem in vonj po starih časih obiskovalca prevzame tako zelo, da vsaj za trenutek pozabi na vse skrbi današnje dobe.
Naš Vipavski muzej je tako nared za sprejem novih gostov, ki si želijo potovanja v preteklost ter predvsem obujanja spomina na pretekle čase. Poskrbeli smo, da so predmeti ponovno zasijali v vsej svoji lepoti, da ostane muzej lepo urejen in da si razstavljeno zbirko ogleda čim več ljudi, od najmlajših do najstarejših ljubiteljev zgodovine. Vipavski muzej je več kot samo zbirka razstavljenih predmetov – je učna ura zgodovine, odprta knjiga življenja in dela Vipavcev, ki jo bomo skušali sproti dopolnjevati.
Vredno je še omeniti, da je muzej obiskalo preko 10.500 domačih in tujih popotnikov, šolarjev, študentov, profesorjev in turistov. V štirih zvezkih med leti 1993 – 2021 so tako zabeležene lepe misli obiskovalcev iz različnih krajev Slovenije ter iz tujine: Češke, Avstrije, Nemčije, Italije, Hrvaške, Srbije, Madžarske, Velike Britanije, Francije, Švedske, Švice, Španije, Irske, ZDA, Nizozemske, Kanade, Nove Zelandije, Avstralije, Kitajske, Japonske, Malezije, Argentine in tako naprej. Obiskovalci so navdušeni nad skrbnostjo in ljubeznijo skrbnika muzeja ter nad dejstvom, da se je uspelo ohraniti tako veliko stvari; naša zbirka obsega okrog 400 predmetov. Lahko smo hvaležni vsem, ki so prispevali te predmete in jih rešili gotove pozabe; tako so nam sedaj poučna ura etnologije in zgodovine, kar bodo ostali še naprej prihodnjim rodovom. Dva izjemna poznavalca razstavljene etnološke zbirke, ki sta bila vrsto let turistična vodnika po Vipavi, Magda Rodman in Jože Kebe, poznata sleherni predmet, njegov izvor in čemu je služil in predvsem njima se moramo zahvaliti za pestrost te izjemne razstave. Zahvala gre tudi Valeriji Rodman, po domače Valči, ki je ”dežurala” v času vsakodnevnih obiskov razstave stare opreme, ki je počasi prerasla v muzej. Za zaključek si preberimo zapis v knjigo gostov gospe Alenke Bizjak iz Ljubljane, ki je takole strnila svoje vtise: ”Vse občudovanje gospe Rodmanovi! Ko bom spet žalostna zaradi pomanjkanja narodne zavesti in ponosa, se bom spomnila te ljubiteljske zbirke ljudske umetnosti in truda treh vipavskih gospá, ki so jo ustvarile in omogočile, da si ogledajo znanje naših preteklih rodov.” Neka deklica pa je ob koncu ogleda vzdihnila:” Prvič v življenju sem videla preteklost v živo!”
Naj povzamem zaključne misli umetnostne zgodovinarke Anamarije Stibilj Šajn, ki je kmalu po odprtju muzeja takole zapisala:” Tu je duša naših korenin, tu se duhovno bogatimo, od tu črpamo za sedanjost in prihodnost. To bogastvo pustimo zanamcem. To je najboljša dediščina.”
Vljudno vabljeni vsi, ki želite razširiti svoja obzorja in prisluhniti sporočilu preko dvestoletne zgodovine Vipavcev.
Odslej se bo muzej v Kebetovi hiši uradno imenoval VIPAVSKA HIŠA, saj smo se skrbniki muzeja enoglasno odločili, da to ime pomensko res najlepše zaokroži vse to, kar muzej predstavlja.
Ingrid Patricia Boben
