Milena Miklavčič: Strah pred spremembo

Vinko, moj predragi mentor, ki mi je ob zbiranju zgodb več kot tri desetletja stal ob strani, mi je pogosto dejal, da ni bolj »zagalindranega« naroda na svetu, kot smo Slovenci.

»Prej bi premaknil Luno iz svoje orbite kot prepričal Slovenca!« je trdil, medtem ko je bentil tudi nad ženo, ki je vsak petek – in to že 50 let, kar sta bila skupaj – skuhala fižolovko. In pohane šnite. Ker je bila tako pač navajena. Pogosto se je šalil: »Če bi ji predlagal kaj drugega, bi to bil zanjo že zadosten razlog za ločitev.«

Tam okoli leta 1938 so nekatere zelo drzne in predrzne posameznice začele na skrivaj šivati modrce. Če se je izvedelo, so postale tarča strupenih jezikov. Govorili so namreč, da jih nosijo le radodajke, poštene ženske – nikoli.

Tudi sicer je veljalo, da je nošenje spodnjega perila greh, saj privablja pokvarjene in pohotne moške. Zelo podoben odnos je imela družba do »pint« (ženskih vložkov). Bogvarij, da bi jih uporabljale pri menstruaciji! Pošteni ženski v času »čišče« kri polzi po stegnih in kaplja na tla! Pika!

Predrznice so si perilo in pinte prale na skrivaj, da ne bi umazale časti in dobrega imena hiše, ki so ji pripadale. Še v sedemdesetih in osemdesetih letih sem naletela na starejše ženske, ki so se striktno držale pravil, ki so jim jih vcepili v glave njihovi pravoverni predniki!

Spominjam se šestdesetih let, ko so začeli ljudje iz Trsta in Gorice švercati prve pralne stroje. »Tega hudiča pa ne bo v naši hiši!« se je za prmejduš postavila na vse štiri moja mama. Ženske so v fabriki, med malico, stikale glave in širile glas, da »pralni stroj trga perilo, če ne prej, ga dokončno uniči centrifuga«.

Preberite zapis v celoti tukaj.

Piše Milena Miklavčič

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več