Med teorijo in prakso – farizeji niso bili slabi ljudje

Res je, kot pravi pregovor, da je “med trditvijo in početjem morje”, med teorijo in prakso obstaja velikanska razdalja. In zdi se, da današnja Božja beseda pri tem na veliko vztraja: ni dovolj poslušati, komentirati, ceniti Božjih zapovedi, ampak jih je treba udejanjiti, prejeti božji blagoslov.

Beseda, ki se v današnjem branju ponavlja kot refren, je “praktična”.
1. »Zdaj, Izrael, poslušaj zakóne in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov! (5Mz 4,1)
2. Kdor hodi po poti popolnosti in ravna pravično, kdor govorí resnico v svojem srcu. Kdor ne obrekuje s svojim jezikom in ne stori bližnjemu nič slabega. Kdor tako dela, ne bo omahnil na veke.
3. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.
4. “Z zanemarjanjem Božje zapovedi uresničuješ (στήσητε) izročilo ljudi” »Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi. (Evangelij).
Res je, kot pravi pregovor, da je “med trditvijo in početjem morje”, med teorijo in prakso obstaja velikanska razdalja. In zdi se, da današnja Božja beseda pri tem na veliko vztraja: ni dovolj poslušati, komentirati, ceniti Božjih zapovedi, ampak jih je treba udejanjiti, prejeti božji blagoslov. »Ne bodo vstopili vsi, ki mi bodo rekli: Gospod, Gospod, ampak tisti, ki izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). V zaslišanih odčitkih je postopen krešendo obljub. Bog daje obljube, ki postajajo vse večje.
Prvo branje iz 5. Mojzesove knjige obeta tistim, ki spoštujejo zapovedi, tri stvari: življenje, posest obljubljene dežele. Psalm 15 obljublja nekaj več: trajno stabilnost (to je gotovost, da se ne spotaknemo in ne uspemo: globok smisel življenja). Jakobovo pismo obljublja možnost odrešenja (telesa in duše). Evangelij obljublja najboljše: večno življenje tistim, ki uresničujejo zapovedi. Za vstop v večno življenje je potreben pregled ne le teorije, ampak tudi prakse: treba je dokazati, da smo se obnašali konkretno, kot Bog zapoveduje, upoštevali njegova navodila in poskušali inkarnirati, da smo kristjani v vsakdanjem življenju, s konkretnimi in preverljivimi stališči.

Izkušnje farizejev

V času svojega zemeljskega življenja je bil Jezus v sporu s farizeji: njihovo spoštovanje zapovedi je bilo le zunanje in ne “s srcem”. To je razlog, da se lahko počutimo bolje kot drugi in presojamo. Njihovo spoštovanje je sčasoma postalo zunanje in neprepričljivo. Zato jih Jezus v evangeliju kritizira. Toda farizeji niso bili slabi ljudje: bili so ljudje, ki so si prizadevali doseči pravo pobožnost in popolnost. Farizeji so bili po svojih namenih in izvoru pametni ljudje. Kristus je imel med njimi tudi prijatelje. Strogi varuhi spoštovanja v dobi zelo močnega poganskega vpliva so bili odrešeniki duše izraelskega ljudstva.

A preveč so poudarjali kultne prakse in jim dali prednost pred dolžnostmi človeškega bratstva in socialne pravičnosti. Navezanost na postavo, zaradi katere je bil judaizem velik in ki je bil v več kot enem primeru razlog za odrešitev Izraela, je privedla do vzpostavitve mnogih predpisov, verskih in moralnih, civilnih in kulturnih na isto raven kot bi jih prepustili subtilnostim kazuistov, zato se je kult postave končal z vsiljevanjem jarma, ki ga ni mogoče prenesti (Mt 23, 4; Apd 15,10). Tako je postalo namesto znamenje zaveze in svobode veriga suženjstva.

Še več, sčasoma so prišli do t.i. »človeške pravičnosti« pred Bogom, ne po milosti in božanski pobudi, ampak po poslušnosti zapovedim in izvajanju dobrih del, kot da bi se človek lahko z njimi rešil. »Farizej« ni odnos, ki se nanaša le na preteklost, ampak nenehno naraščajoča skušnjava tudi med osebami in ustanovami, ki se začnejo z najčistejšimi in najbolj vzvišenimi nameni.

Farizejski način razmišljanja si lahko vedno kristjani subtilno infiltrira vase. Moramo biti na straži: farizejsko razmišljanje se lahko nadaljuje še danes, v naročju Cerkve. Zakonitosti, zapovedi, zunanjosti je mogoče pretiravati in absolutizirati; Še danes lahko živimo legalistično, zunanje, obrobno krščanstvo, ki se bolj ukvarja s pasivnim upoštevanjem sprejetih norm kot pa z osebnim in odgovornim odzivom na božje klice in klice bratov. Papež Frančišek nas vedno znova opozarja, da je v središče našega življenja vedno usmiljenje, ki je dober protistrup proti legalizmu. Tudi če se bistvo krščanskega dogodka v zgodovini ne loči od različnih zgodovinskih in kulturnih oblik, v katerih se kaže, izkorišča nedosegljivo delovanje Duha v naših kategorijah in poskuša obdržati tiste, ki so pod jarmom zakona in niso osvobojeni zaradi Kristusove smrti, zato tvegamo, da nam bo Kristus očital: To ljudstvo me časti s svojimi ustnicami, vendar je njihovo srce daleč od mene. Zaman me častijo in poučujejo nauke, ki so zapovedi ljudi. ” Če zanemarjate Božjo zapoved, upoštevate izročilo ljudi. ”

Ne spremenite ničesar

Obstaja še en vidik, ki nam lahko pomaga pri današnji meditaciji: povabilo, da ne spreminjamo ničesar iz Božjega zakona. 5 Mojzesova knjiga (Deuteronomij) nam ponuja jasno povabilo: “Ničesar ne boste dodali temu, kar vam zapovedujem, in ne boste vzeli ničesar; temveč boste upoštevali zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki vam jih predpisujem”. Drugo berilo nas spominja, da pri Bogu Očetu, ustvarjalcu svetlobe, “ni sprememb ali sence sprememb”. Bog si ne premisli: ukazi, ki nam jih je dal, ostanejo veljavni za vedno. Po drugi strani pa v evangeliju Jezus kritizira način učenja farizejev, da ničesar ne spremenijo, in meni, da je to vzrok duhovnega propadanja. Toda Jezus je tudi poudaril: »Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu« (Mt 5,19).

Obstaja torej integriteta, ohranitev Božjih zapovedi brez sprememb, ki je pozitivna in jo zahteva sam Bog, obstaja pa tudi oblika ohranjanja, ki vodi v smrt. Obstaja namreč pristna zvestoba Bogu, ki temelji na resničnem spoštovanju evangelija, »sine glossa« bi rekel sveti Frančišek, brez popustov, ki je sposoben sprejeti Gospodova povabila v vsej svoji radikalnosti in obsegu ter se velikodušno in ustvarjalno odzvati. Obstaja pa tudi lažna zvestoba, duhovni ohranjevalnik, ki vodi v smrt, otrdelost srca, izdajo Boga. Teologija znamenj časa nas zato vabi, da imamo odprte oči, da znamo modro zaznati božjo prisotnost na tem svetu in način, kako mu ustrezno služiti, ne pa ga častiti le z ustnicami, marveč z ustnicami in srcem.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več