Trda je ta beseda-kdo jo more poslušati – ali ko kruh postane trd kot kamen

Če sledite Jezusu in verujete vanj do konca, to še ne pomeni, da nikoli ne boste podvomili, nikoli ničesar ne trpeli, nikoli ne tvegali, nikoli se ne počutili samie. Namesto tega pomeni, da se pustimo hraniti z njegovim telesom in krvjo, dokler nas popolnoma ne asimilira.

Današnji evengeljski odlomek nam pove, da slej ko prej za vse nas, ki smo Jezusovi učenci, pride naporen trenutek, kriza, močan spopad z Jezusom; trenutek tako močan, da se znajdemo pred oločitvijijo o odnosu z Njim, kaj mi Jezus sploh še pomeni. Prihaja čas, ko naša ljubezen do Jezusa, sestavljena iz spoštovanja, občudovanja, naklonjenosti, “godrnjanja” omahne in propade [“med vami je nekaj takih, ki ne verujejo”]. Prihaja trenutek ali pa bo prišel čas in okoliščine, v katerih bi se naše upanje lahko obrnilo drugam, se lotilo drugačnega posla in ne hodilo več z Jezusom [“od tega trenutka so se mnogi njegovi učenci vrnili in niso šli več z njim”]. To vedenje se zdi zelo čudno, potem ko so tako dolgo sledili Jezusu, in se vsekakor zdi nesorazmerno z vzrokom (preprost diskurz ko govori Jezus o svoji identiteti). Toda evangelij nam to predlaga, kot da bi bil ta težki trenutek na nek način neizogiben in normalen. Skoraj se zdi, da je sam Jezus tisti, ki povzroči situacijo nerazumevanja: po eni strani ga sploh ne skrbi, da bi bolje pojasnil svoje besede (kot je ob drugih priložnostih storil svojim učencem), po drugi pa s svojim skoraj kljubovalnim, provokativnim odnosom odmaknjenost, zaradi česar se zdi na prvi pogled povsem normalno, da se celo umakneš in odideš. 

Ta “trdota” Jezusove besede je temeljni kamen, če jo sprejmemo takšno kot je, Besedo edinega pravega Boga, ki nas ljubi in nas želi rešiti. Namesto tega pa je kamen spotike, ki “skandalizira”, če ga zavrnemo, čeprav le z zmanjšanjem njegovega pomena in obsega.
To je trda resnica izbire 

Kaj je ta “težki” trenutek? Za kaj gre, če ga nanašamo na svoje življenje? O tem bomo razmišljali v nadaljevanju. Medtem pa moramo opozoriti na pomembno “ključno” besedo, s katero je povezana Beseda, ki jo najdemo tako v prvem branju v obliki imperativa ali kot v evangeliju v obliki vprašanja.
V prvem branju so vsi ljudje, ki so se zbrali v Sihemu (tako kot mi danes, ko smo kot majhna čreda zbrani v naši cerkvi), Jozue prisili ljudi, da se odločijo: “Izberite, komu boste danes služili”. Ali se tudi mi odločamo tako? 

V evangeliju so učenci, zbrani okoli Jezusa, in ko se mnogi odločijo, da bodo odšli in mu ne bodo več sledili, Jezus vpraša tudi tistih dvanajst, ki jih je osebno izbral: “Ali želite iti tudi vi?”.

Gre torej za vprašanje “izbire”. To je “ključna” beseda. V našem življenju kristjanov, kot Kristusovih učencev pride čas, ko moramo sprejeti težko odločitev, se moramo odločiti “tvegano” in “težko”. Kot da pridete na razpotje in ste prisiljeni izbrati, ali boste šli naprej ali nazaj. Ali ni tako tudi v zakonski zvezi? 

Težka je izbira resnice

Potem res ni tako čudno. Lahko se prepričujete, da lahko v svoje življenje vložite veliko energije in veliko časa, potem pa se zgodi nekaj, zaradi česar dvomite, kot da je vse narobe, zaradi česar ne zaupate več temu projektu ali tej osebi. Vsaj ne tako, kot ste to imeli prej, ko so bila vaša pričakovanja izpolnjena in ste se počutili izpolnjene. Izbrati morate, ali boste z dvomom nadaljevali, morda zadeli cilj ali pa tvegali popoln neuspeh, ali pa se celo vrnili in rešili tisto, v kar ste vsaj prepričani, da je dobro. Morda poskušate pozabiti preteklost, ki jo kljub temu nosite na ramenih zaradi odločitev, sprejetih do takrat (ker jih ni mogoče odpraviti), ali pa morda iskati drugje in / ali drugače kot v bližnji prihodnosti – tudi če ni vse očitno – začutite veselje ob ponovnem oživljanju, v času, ki še vedno teče v vaši peščeni uri z manj peska in manj nezrelosti. 

V življenju je težak trenutek, ko vas resnica izzove in morate izbrati resnico, tudi v odnosu z Bogom. Ker življenje, pa tudi odnos z Bogom, je vedno znova izziv za nekaj novega za vas, takorekoč vsak dan.

“Trdovraten” je spopad z Bogom

Moram pa reči, da to ni edini trenutek in ni vedno tako dramatičen, kot ga predstavljam zdaj. Nekateri pa ste vse to že doživeli v tej obliki ali pa jo doživljate prav zdaj. 

Naprimer, ko umre ljubljena oseba, ko se nenadoma znajdete kot brezposelni ali brez doma, ko doživite prometno nesrečo ali hudo bolezen, ko toliko molite za dobro stvar in se ne zgodi nič ali pa se zgodi celo obratno, ko ste razočarani nad tistim, kar ste imeli za najpomembnejši element svojega življenja, ko vas življenje samo dolgočasi, ker je težko in vas ne razveseljuje … Potem pa se obrneš k Bogu, ki si mu sledil in mu služil do tistega trenutka, in v tebi srce zašumi, tvoja inteligenca podvomi, tvoja duša se upira. V odgovor vas Bog najprej izzove s svojo tišino, nato pa vam pove besede, ki je ne razumete, katerih vsebina je: «Jaz sem vse, kar potrebujete. Jaz sem edini absolutni v življenju. Duh je tisti, ki daje življenje, meso ne koristi nič«. Potem pa vas ob zadregi izzove, da se odločite: «Torej? Resničnost je taka. Kaj želiš delati? Ali želite oditi sami ali mi želite slediti do konca? Ali mi nočete več slediti, ker nisem in ne počnem tega, kar pričakujete, ali pa mi želite zaupati, tudi če me ne razumete in mi želite slediti, tudi če to ni zadovoljivo? ” 

Torej izbira “mesa” za življenje

Toda tudi tisti evharistični kruh, ki ga bomo danes prejeli in smo ga že pojedli v izobilju, tisti čudežno pomnožen kruh, svež, mehak, dišeč kruh, ki smo ga uživali in nas je hranil, isti kruh, ki bi moral hraniti vsakdanje življenje našega življenja, lahko postane “trd” za naše zobe, če z Jezusom ne postanemo bolj duhovni in vsako nedeljo, ki mine ne postajamo bolj » nebeški«. 

Preveč lakote po telesnem življenju je v nas. Naše meso je lačno živeti v skladu z užitkom, ki ga prejema, in resnično je nenasitno pri svojih življenjskih odločitvah po načelu uživanja v vsem. V prispodobi pravim, kruh, ki ga zaužijemo, da si napolnimo želodec, ga ni nikoli dovolj. Bolj ko jemo to vrsto kruha, naslednji dan smo bolj lačni. Bolj ko zadovoljujemo potrebo, ki se tako napačno imenuje “primarna”, bolj potrebujemo nekaj drugega kot dodatek ali nadomestek, nikoli sekundarnega. 

S kruhom želimo še maslo in marmelado, morda Nutello, in to za zajtrk. Nato kruh za kosilo ali prigrizek potrebujemo šunko ali salamo in sir, vsaj paradižnik in mocarelo. Za večerjo si želimo pico, saj vas kruh prej ali slej vedno utrudi .. morda vzamemo še en kos kruha, da ga potopimo v omako iz mesa ali testenin. Ja, ampak vsak dan si moje telo želi nekaj drugega, nekaj več, nekaj boljšega. In na določeni točki mi nič več ne koristi in ne počuti se sito. 

To je resnična težava: tržni problem postane moje življenje in tudi moja odločitev, da sledim Bogu, ker mi Bog Oče predlaga in mi ponuja zelo drugačno življenje v Jezusu Kristusu. Ne življenje, ki ga je treba osvojiti, ampak biti prosto sprejet kot darilo. Ne življenje, ki ga je treba kupiti za vsako ceno, ne glede na to, koliko stane.
Tržno pravo – edina poanta modernega človeka. 

Tržno pravo je zakon o ponudbi in povpraševanju. In življenje kot trg je zelo podobno tistemu, kar mi svet vsak dan ponuja s svojim “evangelijem”, oznanjenim posebej za “meso, ki ne koristi nič”. Tako je moja “zahteva” po življenju vedno materialna in vedno drugačna, nemogoča popolne zadovoljitve. Božja »daritev« njegovega življenja pa je vedno enaka in vedno združena z darilom njegovega Duha, ki mu ni nič nemogoče.
“Moja izbira” glede na »trg mesa«, ki je neuporabna, postane implicitna in absurdna zahteva, da vedno uživam v svojem zemeljskem življenju. Odločitev je, da služim bogovom poganstva, ki je imanentno mojemu hedonističnemu in narcističnemu “jaz”. Odločitev, zaradi katere sem suženj tesnobe, za vse, kar se lahko zgodi in česar ne morem nadzorovati, pa tudi suženj svojih nagonov in svojih nihajočih razpoloženj, zaradi katerih se odločim za čustva in impulzivno življenje.

“Božja izbira” pa je, da mi ponudi večno in blagoslovljeno življenje skupaj z Njim. Izbira storitve, ki ne zahteva ničesar v zameno, zaradi česar sem gospodar svojih občutkov in svojega življenja, čeprav še vedno nimam nadzora nad dogodki. Moje življenjsko vprašanje je, da pojem nekaj, kar mi je všeč in me napolni, vsaj dokler tega ne prebavim in spet ne bom lačen … Življenje, ki mi ga ponuja Bog pa je sprejeti žrtvovanje svojega življenja in žrtvovati svoj okus, postati zanj hrana ljubezni, za življenje drugih.

Izbira vere

Izbrali smo Jezusa in mu sledimo, ker zagotovo verjamemo, da je Bog, morda pa – morda nezavedno – zato, ker upamo, da bomo s čudeži, ki jih lahko samo On dela za nas in od njega pričakujemo, zagotovili naše življenje v zadovoljstvo naše materialne potrebe: zdravje, delo, denar, pripravljene rešitve za naše težave, zadovoljstvo pred frustracijami, spokojnost pred skrbmi … Ali ne molimo neprestano za eno ali drugo od teh stvari?

Morda sledimo Jezusu, da bi jedli nekaj, kar nam jamči, da bomo preživeli svoj dan, ko zapustimo stene hiše, medtem ko verjamem, da bi Jezus želel, da mu sledimo, ker ko se vrnemo domov, nismo več enako kot prej in z istimi “primarnimi” potrebami ali “prednostnimi nalogami”, ki smo jih izbrali za svoje življenje.

Morda sledimo Jezusu, ker nam izkušnje ali zdrav razum ali nekdo, ki nas je to naučil, pove, da nam ustreza, vendar bi morali slediti Jezusu le zato, ker je edini sposoben dati popoln smisel življenju in upati, da bo večno živel srečno .
Jezusu sledimo tako, kot bi morda sledili vsakemu drugemu, ki je besedam in obljubam sledil s konkretnimi dejstvi, vendar nam Peter in njegovi tovariši pomagajo razumeti, da bi mu morali slediti, ker je v resnici edini, ki ima “besede večnega življenja” “in ne razočara nikoli niti z besedami, ki jih izreče.

Če sledite Jezusu in verujete vanj do konca, to še ne pomeni, da nikoli ne boste podvomili, nikoli ničesar ne trpeli, nikoli ne tvegali, nikoli se ne počutili samie. Namesto tega pomeni, da se pustimo hraniti z njegovim telesom in krvjo, dokler nas popolnoma ne asimilira. To pomeni hraniti našo vero s svojo Besedo v vseh življenjskih okoliščinah, ne da bi kdaj razmišljali o sebi in ne bi bili nikoli obupani, predvsem pa se nikoli ne bi prepustili življenjskim odločitvam, ki jih narekujejo telesna poželenja ali bi se prepustili iluzijam, da je uspešno življenje trebuh vedno poln s popolno težo na tehtnici, ki jo narekujejo nutricisti.

Okusite in poglejte, kako dober je Gospod

Jezus nam je že od začetka rekel: “Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust”. Tisti, ki je “živi kruh, ki je prišel iz nebes”, nas je poklical in nas nenehno kliče k prvenstvu Duha da se popolnoma zaupamo božanski in očetovski previdnosti.

In želimo mu zaupati, želimo mu slediti! Zato smo danes tukaj, da se spet zadovoljimo s temi “petimi nepomembnimi hlebci”, ki jih je dal nekdo na razpolago, spet čudežno po svoji Besedi in po rokah preoblikovan v Kruh večnega življenja. Bog dobro ve, da želim živeti in da sem vedno lačen in da sem nagnjen k temu, da verjamem in sledim le tistemu, kar čutim v sebi. Vem pa tudi, da je kruh, ki mi ga ponuja Bog, tisto, kar hoče za moje dobro, in da moram jesti to skrivnostno duhovno hrano in včasih umreti zase in se pustiti, da ga obudim z Njegovo pomočjo. 

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več