Spomin s politikovega groba

Minilo je že, tako se mi zdi, dolgih deset let od smrti Andrej Bajuka. Velikokrat pomislim nanj, tudi do groba se odpravim tu in tam. Da zmolim očenažek, prižgem svečko in se spomnim njegovega zgleda. Na visoko kulturo, ki jo je kot popolno novost vnesel v politiko. Ki so jo poltiki večinoma že pozabili. Predvsem pa ji ne sledili.

Na spoštovanje do žensk, denimo. Vedno je imel ob sebi soprogo. Vedno. Nekoč sem ga kot novinar gostil v koprskem studiu Radia Ognjišče. Sredi pogovora sem ga presenetil in vprašal, če se nama lahko v studiu pridruži soproga Katarina Bajuk, ki je sedela v predsobi, pisarni tonskega mojstra.

In sta se dala presenetiti. Prišla je uglajena gospa v studio, prijazna in dostojanstvena kot vedno. Modra. V resnici sploh ni bila tako molčeča kot se je spominjamo. Molčečo so jo naredili slovenski mediji, saj je novinarji niso nikoli ničesar vprašali. Zato o njej nismo vedeli praktično nič.

Kulturnik med pobalini

Pred leti sem se vrnil z izjemno navdihujočega obiska Argentine, tako zelo navdušen nad zgledi ob Srebrni reki, da mi je kolega zgodovinar rekel, da sem postal Argentino Mamić. Takrat sem nekje pisal o tem, kako je dr. Bajuk prišel v slovenski politični prostor. V veliki meri pritlehni, prostaški, nekulturni, polpismen politični prostor. Tole sem napisal.

V ta slovenski svet je leta 2000 vstopil pokojni dr. Andrej Bajuk. Takratni parlamentarec Jelko Kacin mu je v kamero rekel, naj za govornico ne bere. Da mu ne bo nihče zameril, če bo govoril prosto, pa čeprav bo naredil kakšno napako. Gledalec si je takoj ustvaril vtis, da gre za izseljenca, ki ne zna dobro slovensko. Bajuk pa je v življenju gotovo prebral desetkrat več knjig kot Kacin. Bajuk je znal na pamet več slovenske poezije kot pol državnega zbora skupaj. A nič zato, dobro merjena blatna kepa je dosegla svoj cilj.

Politična levica je Bajuka oblatila in zavrgla, še preden se je ta preselil v svoj novi dom v Ljubljani. To je mogoče še nekako logično in zaradi nizkotnosti večine levičarskih ustvarjalcev javnega mnenja pričakovano. Povsem nelogično pa je, da so mu hrbet začeli obračati somišljeniki. Tudi tisti, ki so ga vabili v Ljubljano. Zato se je postavil na lastne noge in ustanovil stranko, ki z levičarskimi manirami ni hotela imeti nič skupnega. A tudi to ni bilo dobro sprejeto ne med politiki ne med ljudmi. Slednjič je postal grešni kozel še v svoji lastni stranki. Po porazu na volitvah se je povsem umaknil. 

Počilo mu je srce

Nanj smo hitro vsi pozabili. Novinarji se na Bajuka, na očeta slovenskega evra, niso več obračali, pa čeprav se je gospodarska kriza vse bolj poglabljala. »Ponovno odkrili« so ga, šele ko je umrl za srčno kapjo. Včasih bi temu rekli, da mu je počilo srce.

Srčni ljudje v Sloveniji težko preživijo. Zato se srčni ljudje v Vzhodnih Alpah preprosto niti ne rojevajo več.

PS

Kolumnica je nastala lani, letos jo ponovno objavljam, saj je prav, da pomembne stvari ponavljamo.

Na svidenje nad zvezdami, gospod in gospa Bajukuova!

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več