Žena, obdana s soncem

Ko se ustavimo, da bi meditirali na ta praznik Marijinega vnebovzetja v nebesa, se zdi, da je to eden od ključev branja: tako kot Marija je vsak izmed nas romar in ne potepuh!

Dejansko obstaja velika razlika med romarjem in potepuhom, ki je v cilju, in upanjem, da ga dosežemo! Popotnik in romar lahko hodita po isti cesti, srečata iste ljudi, se soočata z enakimi boji, vendar romar ve kam gre, popotnik ali potepuh pa ne. Romar se na pot sooča z upanjem tistega, ki ve, kaj je vse potrebno za dosego cilja! Ta praznik Marijinega vnebovzetja z dušo in telesom nas spominja, da smo v svojem življenju romarji in ne potepuhi; da naša zgodovina, ki jo vodi ljubezen do Boga, ni posejana z nesmiselnimi epizodami, ki nas vržejo z ene strani obale življenja na drugo, ampak nas potiskajo k cilju!

S prevzetnostjo in ponosom, s sitostjo in močjo ne bomo sprejeti, lahko pa že tukaj in zdaj nebesa začno naseljevati naše srce in nam prinesejo nov dah svobode. « Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne…« (Lk 1,56). Bog odrešenja nas osvobaja skrbi, da bi morali razmišljati, kako bi bili malo večji in vidnejši; osvobaja nas, da moramo braniti ali osvajati položaje oblasti; osvobaja nas skrbi, da bi si napolnili roke s toliko stvari, ki so zdaj nepogrešljive. Kdor se izpostavi božjemu pogledu, odkrije Njegovo ljubezen, se pusti osvoboditi sebičnosti, ki duši življenje in ki, ugnezdena v srcu vsakega človeka, izkrivlja in kvari odnose celotne družbene strukture, kajti greh, tudi osebni zastruplja celotno družbo. Z Marijo lahko torej končno pojemo Magnificat za dar tudi naše revščine, za vsako življenjsko situacijo, v kateri se ta kaže na bolj občutljiv način. Naše skromno stanje je resnica, ki nas osvobaja, vrata, ko se nam na široko odpira nebo Božjega neskončnega usmiljenja, ki ga lahko delimo z brati in sestrami. Smo nekak korak zaupanja, da prestopimo ta prag zagledanosti vase. Vnebovzetje – ki je polnost občestva z Bogom – je dar Marijinemu da, njenemu koraku ponovnega zaupanja na celotni poti človeškega obstoja. Starejša sestrična ali teta Elizabeta odlično dojame koren sreče, naravo veselja, ki jo danes vidimo sijočo v vsej svoji polnosti: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45).

Marijina blaženost je obljubljena tistim, ki verjamejo v izpolnitev Gospodove besede, tistim, ki prepoznajo enega edinega in pravega Vsemogočnega in njegove najbolj zaželene in vzvišene prestole: »maternico device«, »jaslice začasnega prenočišča«, »nasmeh, ki spet cveti na obrazu ubogih«, »milost, ki grešnike vrača v dobro življenje«, »zlomljen kruh«, »dve prekrižani leseni deskikriža«. Tu razkrije moč svoje roke z zmago ljubezni nad smrtjo. Na začetku vnebovzetja je torej Jezusova pasha in vera v njegovo smrt in vstajenje. Za to vero vsak človek, ki v Adamu prejme dediščino smrti, prejme večno življenje v Gospodu Jezusu. Vera, ki nas povezuje z Jezusom na poti tega življenja, tudi v zadnjem popolnem dejanju zaupanja »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42), je že del nebes (»Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43).

Marija danes sije pred nami predvsem kot ženska vere. Njeno vnebovzetje, ne samo pot navzgor, je zadnje odločilno dejanje, da se zaupa Očetu, dokončna zaupanja vredna opustitev, ki se ob smrtni uri znova ponovi: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1 , 38). Božja nebesa se nato odprejo kot stanovanje za Marijo, kot stanovanje za njeno srce in telo, ki je nekoč pozdravilo nebesa, ki so se spustila na zemljo, Božjega Sina; kot stanovanje za vse njeno človeštvo, olepšano z milostjo, s katero jo je napolnil Bog; kot bivališče za ves svoj obstoj, porabljen za razmišljanje o skrivnosti ljubezni v Jezusovem mesu.

Freske Marijinega vnebovzetja si je treba ogledati in se spomniti tistih iz oznanjenja. Skupaj naslikati lok Marijinega življenja kot dialog med nebom in zemljo, med Bogom, ki sestopi, da bi ponižnim podaril milost in njihovo življenje naredil plodno, in človekom, ki se odpre veri in naredi prostor za ljubezen do Boga, ki razbremeni srce in prisotnost kakršnega koli bremena sebičnosti. Samo v tem dialogu se srečata nebo in zemlja, Bog in naše človeštvo v pesmi zveste ljubezni, kot jo je zapela Marija. Marija v nebesih je znamenje in praznik upanja za vse nas. Izpolnitev sreče nas čaka kot cilj poti, ki odslej osvetljuje naše obraze in korake, ne zato, ker zmagujejo po logiki sveta, ampak zato, ker smo močni v prepričanju, da nas Bog ljubi v naši revščini, kot ponižna bitja, vendar nikoli ponižana zaradi njegovega pogleda dobrote, otroci, ki že lahko delijo tudi drugim pogled njegove Ljubezni, ki se vedno daje sama sebi. Zato se danes na poseben način pridružujemo generacijam, ki opevajo Marijino blaženost in v njej ter z njo veselo pojejo hvalnico zahvale Božjemu usmiljenju, morda v skromnosti naših svetišč in majhnosti občestev, ki pa smo vseeno žarek upanja v svetu, ki se utaplja v ocean sovraštva in obupa. Glejmo na Marijo v nebeški slavi, ki je obsijana s soncem z dvanajsterimi zvezdami.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več