Odraščala sem v okolju, kjer so odrasli (starši) dopust izkoriščali za dela na kmetiji, pri gradnji hiše ali za šušmarjenja. Tudi sama sem kot srednješolka takoj naslednji dan, ko so se začele počitnice, začela delati v Alpini. Na srečo se je z leti spreminjal tudi odnos do dela in do počitka.
Sredi osemdesetih je že veljalo, da ni nihče tako reven, da ne bi mogel preživeti vsaj teden dni dopusta na morju. Banke so za te namene celo zelo radodarno delile ugodne kredite. Zakaj jih ne bi izkoristili?
Prvič sem videla morje v tretjem razredu osnovne šole. Pa ga ne bi, če ne bi dr. Bernik vztrajal, da me po nekaj grdih anginah pošljejo v kolonijo v Portorož. Da nimam lepih spominov, so bili krivi školjke in polžki. Že po nekaj dneh so začeli v omari, kamor sem jih shranila, razpadati, smrad, ki se je širil, ni bil prijeten. Seveda so me odkrili in potem so se začeli iz mene norčevati in me zasmehovati. Nikoli ne bom pozabila.
Morsko doživetje, ki je zaznamovalo končni izlet konec osmega razreda, je bilo bolj prijazno in zabavno. Fantje, ki so si delili sobe v nadstropju pod nami, so drug drugemu izmaknili gate, jih obesili na palice in z njimi mahali skozi okna. Butasto, da bolj ni moglo biti, a je morda prav zaradi tega obtičalo v kotičku srca.
Ko smo gradili hišo, ni bilo denarja. Včasih še za hrano ne. Hvala, tašča, če ne bi bilo tebe, bogve, kako bi bilo! A ko si bil mlad in neumen, si naredil vse, da si vsaj teden dni užival v Červarju ali Premanturi! Z možem sva imela fička, ki je bil čisti domači izdelek. Vsak delček je bil že stokrat zamenjan. Le podvozje, ki je bilo malo dražje, ne. Pa se je mož znašel: tik pred odhodom je pod sedež položil močnejšo desko, ki ga je obvarovala, da se med vožnjo ni znašel na tleh. Na svoji strani sem držala vrata, da se med vožnjo niso odpirala. Otroka sta se na zadnjem sedežu kuhala pri trideseterih ali celo več stopinjah. Še sanjalo se nam ni, da bo nekoč imela vsaka drvarnica na štirih kolesih tudi klimo.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
