Zadnje leto imamo, vsaj tako se mi zdi, čisto pravo demokracijo! O eni in isti stvari lahko slišimo popolnoma različna mnenja! Eni trdijo, da smo s to vlado iz dneva v dan trdneje v sedlu, drugi nasprotujejo, da to ni res, da je samo vprašanje časa, kdaj nas bo pobralo. Polovica jih trdi, da v Sloveniji vlada diktatura, druga polovica pa, da še nikoli ni bilo toliko svobode, kot je je danes.
Še dobro, da sem po kosilu spekla mehke, slastne buhteljne z marmelado! Že po prvem je videti svet lepši in boljši!
Berem, da v Sloveniji vlada lakota, a ko grem mimo zabojnikov, ki so polni kruha, močno podvomim o teh besedah. Osebno sem prepričana, da imamo vsaj 70 % preveč trgovskih centrov, zato ne vem, kje imajo pamet tisti, da gradijo vedno nove in nove.
Znanci in prijatelji, ki so najbolj tarnali, da nimajo denarja, so že nekaj dni na morju. S katerega planeta sem, ker sem še kar doma, z nogami v lavorju?
Če kaj, smo v zadnjem letu diplomirali iz kritiziranja. Čisto nič nam ni prav. Vse je brez zveze, vse je fašizem.
S figo v žepu in s Figo na mizi kritiziramo komaj 49-odstotni uspeh pri nacionalnem preverjanju znanja slovenščine. Kdo pa, lepo vas prosim, danes sploh še bere? Mladi verjetno ne. Na portalu dijaški.net lahko najdejo obnovo vsakega knjižnega dela, ki ga obravnavajo pri pouku. Zakaj bi izgubljali čas in brali Vojno in mir? Samo bedaki in konji to počnejo!
Nekateri me prepričujejo, da je cepljenje proti covidu nujno, drugi, da nam s cepivom v telo vstavljajo čipe, ki se bodo 23. oktobra aktivirali in nas spremenili v zombije. Ko ni bilo cepiva, se je kričalo, nesposobneži, ne znate ga nabaviti, ko ga imamo dovolj, je spet vse narobe. Tistih, ki bi se morali cepiti, je vedno manj. Ali so takšne reve ali pa je vmes kaj drugega?
Na srečo se nekaj govori, da bo moral vsak poskrbeti zase, kot ve in zna. Odlično!
Nezadovoljneži lezejo iz vseh predalov kot vrtni polži ob dežju. Trdijo, da so okoli njih sami kreteni. Ne prizanašajo niti včerajšnjim prijateljem, niti županu, predsedniku države, direktorju, soncu na nebu, bogovom v nebesih. Celo natakarica, ki je v teh vročih in soparnih dneh imela deset rok, da je lahko ustregla vsem, je bila deležna pikrih pripomb.
A pomembno je, da nam vsaj pitne vode ne bodo vzeli.
Pred dnevi smo večerjali v neki gostilni, nismo bili ravno lačni, prej prenažrti popoldanskega poležavanja ob bazenu. Pri sosednji mizi so natakarja že po nekaj minutah, ko jim je prinesel zaželeno, poklicali nazaj. Vnela se je besedna bitka, da so letela kopja na vse strani. Mi pa smo osramočeno sklonili glave, kajti štruklji, ki so jih oni tako glasno kritizirali, so šli nam zelo v slast. Kako je to bilo mogoče? Smo bedaki mi, ker smo bili zadovoljni, ali oni, ki so si z blebetanjem znižali račun?
Polde, ki že več desetletij vozi taksi, je pripomnil, da tako pikolovskih potnikov, kot smo zadnje čase Slovenci, še ni imel. Eni ga šimfajo, ker jim ustavi preveč ob robu cestišča, drugi bi raje videli, če jih zapelje na zelenico pred blokom, tretji drobijo sendvič ali piškote na zadnjem sedežu, roke pa brišejo kar ob naslonjalo, četrti na skrivaj zabadajo nožičko v prevleke na sedežih. »Nazadnje pa se zgodi, da se ob vsej nesramnosti še izgovarjajo, da so doma pozabili denar, in mi najraje ne bi plačali,« robanti.
Prodajalka Francka odhaja v službo malo pred peto, vrača se krepko po deseti uri. Ni ljudi. Nihče noče delati v trgovini. Nihče noče biti mesar, pek, vodovodni inštalater.
Ko se vrne domov, zbita kot zamorc, se, največkrat še oblečena, vrže v postelji in zaspi kot ubita. »Na rob živčnega zloma me spravijo stranke, ki nenehno kritizirajo, sitnarijo in se izmišljujejo vse sorte,« reče med jokom.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
