Vedno nam daj ta kruh, Gospod

Današnja branja v očeh tistih, ki svojo vizijo življenja in družbe postavljajo na legalizem in pravosodje, so šokantna, če ne celo škandalozna. Oddaljene ovce (agnostiki, ateisti, zaostali, duhovniki, skeptiki, antiklerikalcii, feministke, grešniki – in grešniki, to smo vsi!) so tisti, ki hitijo k Jezusu, mi bi pa raje imeli poslušajočo množico brez besed in komentarjev, pa vendar smo poslani k obrobnim, tistim, ki jih nikoli ne vidimo v cerkvi? Odstraniti je treba mislenost zanemarjanja ali zmotnega pojmovanja poslanstva pastirjev, ki bi morali skrbeti za njih in jim napovedovati dobro novico o Jezusovem evangeliju, ki je bila že napovedana v psalmu: Gospod je moj pastir !! Ni hierarhij pastirjev, ni ločilnih ograjenih prostorov, ni divjih psov, ki pasejo ovce na klic lajanja, ni ločitev zaslug med najlepšimi in discipliniranimi ovcami in šepajočimi, radovednimi, morda podjetnimi!

Klic za vse je glas ljubezni edinega pastirja, ki jih pozna enega za drugim, pozna njihov temperament, njihovo trmo, iskanje novih poti, njihovo nestrpnost do omejitev vezi odlokov, vsiljevanj, trenutkov plahosti, brezdelja, njihove strahopetnosti !! Toda stran od njega, kričijo elite: uporabite bič, začasno odredbo, “vzgojno” kazen … “Toda ta tesar je ukinil zakon, sestavljen iz receptov in odredb”, ker “moje ovce poslušajo moj glas, in vem, da mi sledijo” V dva tisoč letih od Jezusa naprej smo morda prepogosto angažirali svoje sile za gradnjo prepovedi, pravil, hierarhij moči, za metanje anatem, ekskomunikacij, za reševanje sporov o pravoslavju, zanikanje oprostilnih sodb in za razvrščanje drugih v dobre in slabe, kvantitativno izmeriti prednosti in slabosti tako, da vadimo vsakega od nas z majhno ali veliko močjo; z besedo (ki prihaja iz evangelija): “nataknite si na ramena druge uteži, ki se jih ne bi niti s prstom dotaknili !!”

Na srečo se vsake toliko v zgodovini in množici pojavijo ljudje, ki se spomnijo, da je “Gospod moj (to je od vsakega) pastir” in da je edini glas, ki ga prepoznajo vse ovce, tudi najbolj oddaljene, glas poln Ljubezni brez sodbe! S ponižnostjo in preprostostjo so spremljali izključene, obrobne, revne, neprilagojene; niso jih natlačili s pridigami in grajami, ampak so jih sprejeli kot brate in sestre ter jih spremljali z ljubeznijo, dovoljevali so, da jih je Oče osvajal na način, ki ga pozna samo On, in da ni odvisno od nas, da ga ocenjujemo. Pravila so seveda potrebna za življenje človeške skupnosti, vendar ne morejo biti edini znak pravovernosti; človeški odnosi potrebujejo razumevanje, poslušanje, spoštovanje, priznanje dostojanstva in svobode, opomin, da je vsak moški in ženska sin in hči, božja hči, božji otrok in da je samo njemu dano, da vstopi v skrivnost duše! »Vedno nam daj ta kruh, Gospod!«: Seveda, Gospod nam vedno da ta kruh! Mi ga nismo vedno pripravljeni prejeti, lačni smo kot drugi kruh, morda bolj okusen, a se ne hranimo, nasprotno, povečuje se lakota, pretirana lakota, kompulzivna lakota, požrešna in sebična lakota , lakota tatov, … Torto – ali, če želite, pico – vse bi želeli samo zase, absolutno je nismo pripravljeni deliti, …

Čudež množenja kruha nas spominja, da je Jezus nahranil vse, nikogar ni izključil! … ni prosil za dokumente, ni zahteval ničesar, četudi nisi v milosti božji in si mislil, da si pri spovedi povedal vse po vrsti in številu misleč, da si skoraj svetnik. »Gospod, bodi milostljiv meni grešniku…« To je Jezus! morda zato komu ni bilo všeč, pa ne samo takrat, tudi danes. Še danes »liberalnost« tesarskega Sina ne ugaja vsem … Njegova brezpogojna ljubezen, ki od nikogar ničesar ne pričakuje, ampak samo daje in odpušča …, postavlja več vprašanj. Seveda so naši ugovori, naša “razlikovanja” zaradi strategij, da se oprostimo ozkih pogledov, trdih src, hinavskega moralizma, malo vere … “To je božje delo: verjemite vanj, ki ga je poslal Nebeški Oče.” Vsi pa poznamo duhovne in moralne posledice pravega “verovanja” …. ko ne potrebujemo ne sočloveka in ne Boga in je človek sočloveku volk in ne brat in sestra. »Jaz sem kruh življenja; kdor pride k meni, ne bo lačen in kdor verjame vame, ne bo nikoli žejen! ». Ne, ne pomislite takoj na evharistijo, na mašo. Ostanite v očetovi hiši, poskušajte dojeti podrobnosti o družini, ki vas sprejme, kakršni ste, o očetu, ki vam ponuja vso svojo brezpogojno ljubezen, dojemite to naklonjenost, ki vibrira za vas. Če imate pred seboj nekoga, ki ga imate radi, se ne odpravljajte iskati albumov s fotografijami, ampak objemajte osebo v mesu in krvi, tistem mesu in kosti, ki jo je ljubljeni Sin sprejel in dal do skrajnosti. Je pravi kruh, kruh, ki se hrani za večno življenje, kruh življenja. Je dar Očeta, ki spoznava popolne tujce in sorodnike zelo oddaljenih ljudstev. V tej družini ni tujca, ni neznanca. V tej družini imamo stol in mizo kot vzajemno darilo. In če vam ni lagodno, naj vas objame Oče, pustite, da vas prevzame vrtinec njegove ljubezni, vrtinec, ki zdravi in tolaži.

Evharistija postane točka prihoda in ponovnega zagona te ljubezni. Jezus postane kruh, ne da bi ga zaprli v omarico, temveč da bi postal hrana ljubezni, ki jo živite vsak dan, in da bi postal točka svojega življenja. Bog ve, kako čakati, in spremlja vaše korake ter vsak vaš napredek pozdravi z slabo prikritim nasmehom. Korak za korakom se približate domu, hiši, kjer je kruh vedno svež in dišeč. Le tu boste potešili svojo lakoto in žejo.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več