Slovenija odkriva svoj pravi obraz. Evropski.

Sanje o velikih zmagah in revoluciji so treščile na tla in se znašle na zatožni klopi zgodovine.

Foto: Sandro Barone

Sanje o velikih zmagah in revoluciji so treščile na tla in se znašle na zatožni klopi zgodovine.
Svoji zadnji knjigi sem dal naslov Slovenija v iskanju svojega pravega obraza. Dogodki zadnjega leta in veličastna proslava 30. obletnice osamosvojitve mi potrjujejo, da Slovenija že jasno odkriva svoj pravi obraz. Čeprav se je komunistično vodstvo znašlo na zmagoviti strani druge svetovne vojne in jim je treba priznati zasluge za uspešen boj z okupatorjem, se je, opito od zmage, povzpelo med bogove ter v svojem revolucionarnem zanosu vrglo Slovenijo iz tečajev. Ne mislim pri tem na navadne partizane in tudi ne na dobronamerne komuniste, ki so se iskreno borili za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorja, ampak na njihovo vodstvo, ki jim je za hrbtom naklepalo in izvajalo svoje zavržene, krvave revolucionarne rabote.
Tino Mamić je nekje zapisal, da so naši revolucionarji v kratkem času vse zamenjali, kot npr. »družbeno elito, direktorje, uradnike, policijo, kulturnike, imena krajev, ki so dišala po bogu, celo pisavo in pravopis…« in s tem ustvarili svojo novo rdečo Slovenijo. Udarili so celo po nič krivem krščanskem Bogu, »ga ponižali in pisali njegovo ime z malo začetnico«, medtem ko so drugim bogovom (Alah, Buda, Krišna, Jehova idr.) prizanesli, in jim pustili velike začetnice, »celo indijanskemu Manituju«.
Sanjali so o zmagah misleč, da jim je po njihovi zaslugi vse dovoljeno, tudi grozljiv povojni genocid nad slovenskim narodom, zaradi katerega so se znašli na seznamu množičnih morilcev prejšnjega stoletja, s Titom na čelu, kar pa ni predmet obravnave tega sestavka.
Vendar je tem zmagoslavnim sanjam sledil silovit tresk na tla. Po pol stoletja samopašnega oblastniškega nastopaštva jim je namreč propadel najprej v krvavi revoluciji vzpostavljen »najnaprednejši družbeno ekonomski sistem« in z njim tudi socialistično samoupravljanje, kot maska partijske diktature. Morali so ju zamenjati s pol stoletja zasmehovano parlamentarno demokracijo in s stokrat prekletim »izkoriščevalskim tržnim gospodarstvom«. Hkrati jim je kmalu propadla tudi skupna država, in to spet v potokih krvi. Poleg tega so se iz kraških brezen, hudih jam in protitankovskih jarkov dvignili pol stoletja prikriti in zamolčani okostnjaki desettisočev živalsko pobitih človeških bitij, ki so terjala zase temeljno človeško civilizacijsko dostojanstvo, to je pravico do imena in groba. Pravico, ki so jim jo pod velikim pritiskom javnosti morali priznati tudi njihovi krvniki oziroma njihovi vladajoči duhovni dediči. In naši zmagoviti junaki so se od vseh teh porazov, udarcev in travm nenadoma prebudili iz svojih sanj in se zaprepaščeni znašli na zatožni klopi zgodovine. Česar pa se današnji Jenulli, Čordići, Borisi A. Novaki in drugi poulični kričači očitno tega še ne zavedajo in kar še naprej sanjarijo o zmagah.
Nekatere dobljene bitke komunističnega vodstva tudi v tranziciji in njihovi poslednji totalitarni popadki teptanja demokratičnih vrednot ter samopašnega upravljanja izmučene države
V svojem nenasitnem pohlepu po oblasti, družbeni moči in privilegijih ter vešči zlorab, manipulacij in prevar so naši junaki, po zaslugi razgrabljenih vzvodov realne družbene moči (kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr.) tudi v tranziciji dobivali prve bitke in se dolgo obdržali na oblasti. Če ni šlo po demokratični poti, z volitvami, tudi ukradenimi, so se lotili svojih političnih nasprotnikov s poskusi medijskih umorov. Če tudi to ni pomagalo, pa so jim priskočili na pomoč iz bivšega režima podedovani sprijeni represivni organi, to je policija, tožilstvo, sodišča. Še več, nad slovensko družbo še vedno visi, kot v kaki banana republiki, zlosluten in nerazčiščen poskus novinarskega umora (Miro Petek ) in celo fizična likvidacija Dobrega človeka iz Negove Ivana Krambergerja.
Vendar se je osveščeni del demokratične družbe začel pogumno upirati novemu nasilju, si ustvarjati svoje medije, zlasti na spletu, razbijati medijski monopol režimskih samodržcev in razgaljevati njihove umazane zakulisne politične rabote. Tako je začela družba počasi demokratično dozorevati, odpravljati izkrivljeno podobo pohabljene slovenske demokracije ter odkrivati njene sprijene tvorce. Kajti, kot je dejal italijanski razumnik Carlo Bo, »…se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila…Obstajajo namreč naravni zakoni, ki so večni, in urejajo življenje narodov ter se doslej še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil«. In se ni ter se to tudi ne bo posrečilo niti našim junakom.
Propadli poskusi sesutja tretje Janševe vlade in veličastna proslava 30. obletnice osamosvojitve kot znanilci nove evropske Slovenije
Poskus sesutja se je začel že ob dogovorih za novo desnosredinsko vlado in se nadaljuje še naprej po njeni ustanovitvi z vso brutalnostjo, brez izbire sredstev, vključno s sramotnim blatenjem lastne domovine v tujini. Prava patološka protivladna in protijanševska levičarska histerija. V igri so namreč velike stave, predvsem kapitalske in vzporedne kadrovske. Imperij zla se je v tej veliki ofenzivi grozilno zganil, rdeči alarmi so zazvonili z vso silovitostjo, vendar ni vse to nič pomagalo. Vlada se je obdržala. In tako so se na ramenih Janše, kot že kdaj pred tem, začeli dogajati novi vzpodbudni globinski družbeni premiki v smeri evropske Slovenije. Temu velikemu porazu globoke države se je pridružila še veličastna proslava 30. obletnice osamosvojitve. Na njej je v primerjavi s prejšnjimi duhamornimi proslavami levice prvič prišla do izraza prava podoba Slovenije, v mestu in na podeželju. Vsa v znamenju Zdravljice. Polna ponosa, svetlobe in veselja do življenja, v sliki, besedi in glasbi, ter sijoča v domoljubju. Počaščena z obiskom državnikov prijateljskih sosednih držav in predstavnikov EU ter njihovih dobrih želja. Pozdravili so jo tudi zvonovi iz neštetih ljubljanskih in drugih slovenskih cerkva. Slišali smo tudi blagoslov lipe, ki pa ga to pot levičarski huligani niso utišali z izklopom mikrofona. In Kučan, osamljen in vidno zagrenjen, je s svojim razkazovanjem kolesarskega znaka na beli srajci deloval v tem svetu groteksno, izgubljeno in razočarano. Za nazaj, ker se mu je skoraj vse podrlo, kar je ustvarjal, in v kar je morda tudi verjel. In za naprej, ker z bedno predstavo huliganstva in sovraštva njegovih kolesarjev si nima kaj obetati od prihodnjih volitev. Proslavo so svečano slavili tudi na drugih koncih Slovenije ter med zamejci in zdomci po svetu. Celo v številnih evropskih in svetovnih metropolah so mnoge njihove znamenitosti zasijale, odete v slovensko zastavo. Vključno z mogočno Kristusovo skulpturo nad Riom de Janeirom.
V nasprotju s svetlobo in sproščenostjo uradne proslave pa se je na Prešernovem trgu zbrala mračna združba zgodovinsko povožene Slovenije, ki ne more preboleti svojega poraza in ob poplavi cenenega in plehkega populističnega leporečja že dolgo časa bruha iz sebe v glavnem žolč in sovraštvo. Posamezniki so celo poskušali to bedo prenesti na Trg Republike. Ko pa jim je policija to preprečila, so po podatkih medijev (Novi glas, 1. 7. 2021) »začeli žvižgati in trobiti med pregledom častne čete slovenske vojske, med intoniranjem slovenske himne, med molitvijo ob blagoslovu lipe in med minuto molka za padle v boju za Slovenijo«. Komentator teksta namreč ni mogel tega bednega početja poimenovati drugače kot »drhal, ulica…« Kontrastov med obema nasprotujočima si prikazanima podobama Slovenije skoraj ni bilo mogoče bolj slikovito prikazati.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več