Kakšno je poslanstvo Cerkve danes tukaj z nami? Oznanilo evangelija … seveda, ampak kaj to pomeni? Več ali manj že vsi vedo, da je Jezus Kristus prišel na svet, umrl na križu in vstal. Res je, da se na naših ozemljih z dolgo krščansko tradicijo povečuje prisotnost ljudi drugih kultur in religij, prav tako pa velja, da narašča tudi število Slovencev, ki niti najmanj ne poznajo temeljev krščanske religije. Toda kljub temu je verska kultura, ki sega v krščanstvo in njegovo zgodovino, še vedno relativno dobro zakoreninjena. Na to nas opozarjajo številne umetniške mojstrovine (bogoslužne stavbe, slike, skulpture, glasba), ki ohranjajo sklicevanje na Jezusa in evangelij.
Torej ali je danes smiselno govoriti o »oznanjevanju evangelija«? Ali nam poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal svojim učencem, kot pove Markov evangelij, še vedno aktualno ali pa je namenjeno le tistim, ki prinašajo Jezusovo oznanilo tja, kjer ga še ne poznajo? Mislim, da nam mora vsak delček evangeljskega sporočila in tudi ta današnji ima kaj povedati ob vsaki priložnosti in situaciji. Poslanstvo dvanajsterih, ki jih Jezus pošilja po dva in dva na način, je resnično pravi izziv za moje in naše skupno poslanstvo oznanjevanja evangelija tudi v naših krščanskih okoljih in na naših ozemljih z dolgo versko tradicijo, kjer krščanstvo ni novost, vendar se dejansko doživlja kot stara stvar in zdaj tako zarjavela, da tvega, da ne čutimo potrebe po oznanilu. In veliko je znakov, da je prav zaradi tega “razpadanja” novosti evangelija potrebno novo poslanstvo oznanjevanja in prenove. Naši škooe že nekaj časa govorijo o »novi evangelizaciji«, izraz, ki se je pred kratkim uporabljal na različnih forumih Cerkve, govori o “drugačnem razglasilu”. Pod “drugo” mislimo na oznanjevanje vere tudi tam, kjer že obstajajo majhni znaki (ali ruševine) krščanskega življenja, kjer se na Kristusa in tradicije sklicujemo, četudi ne s popolnim zavedanjem, čeprav tam morda obstajajo, »je iskreno iskanje Jezusa«, vendar na nejasen in ne popolnoma zavesten način. Stil, ki ga je Jezus predlagal svojim dvanajstim prijateljem, je preprostost in gostoljubnost.
Jezus pošlje svoje apostole brez zagotovila gotovosti in s previdnostnimi ukrepi, ker Jezus ve, da jim je zaupano sporočilo miru, ki ustvarja vezi in sprejemanje. Dejansko preverjanje iskrenosti njihovega poslanstva izhaja ravno iz dejstva, da bodo zagotovo dobrodošli in jim ne bo manjkalo, kar potrebujejo. Ljubezen namreč spodbuja ljubezen, dobrodošlica ustvarja sprejemanje, mir ustvarja mir. In ravno iz tega razloga, če se zgodi, da ni prave dobrodošlice in poslušanja, potem je na vrsti »stresanje prahu s čevljev«: »Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« (Mr 6, 11), kar pomeni, da nimamo nič skupnega s tistimi, ki ne znajo odzdraviti in poslušati ter iti dlje, drugam. In če ni sprejemanja in poslušanja, se moramo morda vprašati tudi, ali smo res iskreno oznanili evangelij! Ali pa kar tako s figo v žepu, ker smo se zanesli na svoje besedovanje in ne na besedo evangelija.
V tem smislu nas “dolgotrajne” kristjane veliko naučijo navodila, ki jih je Jezus dal svojim učencem. Morda je rjavenje življenja v veri pripeljalo do tega, da smo samo kristjani tradicije, ne pa življenja, in evangelij ostaja pokopan in neaktiven. Po novem je treba oznanjati evangelij, ki posluša in pozdravlja, kar ustvarja solidarnostne vezi, v skrbi za druge, ki nas celovito potrebujejo. Potrebno je novo poslanstvo evangelijskega človeštva, ki bo ponovno aktiviralo prave krščanske tradicije, odstranilo muzejski prah, ki jih prekriva, in jih potegnilo z nohtov, s katerimi smo jih obesili na stene, kot to počnemo z mrtvo trofejo nad kaminom, ki je samo spomin na pretekleost, a ne na sedanjega življenje.
Sprejmimo izziv nove evangelizacije in oznanjevanja Kristusa, izogibajmo se temu, da se Kristus sam, ki gre po naših ulicah, v naših mestih in krščanskih skupnostih, na koncu ne počuti dobrodošlega in je prvi, ki otrese prah od spodaj noge, ker nas čuti kot pogane …
Šli so torej in obrodili veliko sadov, ker niso imeli ničesar, kar bi lahko prinesli ali zahtevali. Vedeli so le za čudeže, ki jih lahko stori samo Bog., ker edino on po Sv. Duhu gleda v srce človeka.
Ta isti opis je v obliki himne vsebovan v Pavlovem pismu efeškim kristjanom.
»Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa. Blagoslôvil nas je v nebesih v Kristusu z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvôlil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohôtni sklep Očetove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdáril v ljubljenem Sinu. V njem imamo odrešenje po njegovi krvi, v njem odpuščanje grehov po bogastvu njegove milosti.« (Ef 1,3)
Prerok Amos, učenci, ki so poslani, da gredo “zunaj in zunaj naših svetih zidov”, so to otroci, ki so bili izbrani pred nastankom sveta. Ne otroci naključja. Toda otroci ljubeznive izbire in vzvišenega poslanstva, kajti izbira in pošilja Bog. Ne mi.
Nismo nič drugega kot Anton, Marko, Angela. Vsi pa smo kot vedno izbrani otroci. Z ljubeznijo, ki je bila od nekdaj. S skrbno in vedno varovano izbiro. Bog to naredi. Jezus, naš brat, to počne, že tisočletja, iz dneva v dan, do konca sveta.
»V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, da bi mi, ki smo že prej upali v Kristusa, bili v hvalo njegovega veličastva. V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odrešenje ljudstva, ki si ga je Bog pridóbil, v hvalo njegovega veličastva.« (Ef 1, 14)
