Enotna nacija je močnejša od še tako velike armade

V nedeljo sva s hčerjo zamujala k maši v domači cerkvi in sva se zato na poti ustavila v Tomaju. V kraljevski cerkvi iz 17. stoletja, poslikal jo je namreč ekspresionistični domoljub Tone Kralj, me je presenetila zastava v prezbiteriju. Presenetila, saj je v naših cerkvah, za razliko od tistih v vseh sosednjih državah, nacionalna ali narodna zastava, le-ta izjemna redkost. Isto velja za petje nacionalne himne po koncu maše. Slednje nisem mogel peti, saj so se mi zaradi ganjenosti napolnile oči. Končno, 30 let po osamosvojitvi, so škofje uradno veleli, naj zastava slovesno vstopi v naša svetišča. Tomajski župnik je zastavo, tako kot tudi mnogi drugi njegovi stanovski kolegi, izobesil na zvoniku. A prenekateri župnik je jasno navodilo škofov, naj po maši blagoslovijo zastavo in jo izobesijo na zvoniku, povsem ignoriral … In maša, ki bi morala biti ne le darovana, ampak tudi posvečena domovini, je izzvenela v prazno. Celo v kaki katedrali.

Tistega lepega kraškega jutra pa se bom spomnil zaradi še ene podrobnosti, ki je zame še pomembnejša od zastave na zvoniku. Po maši sem srečal starega prijatelja. Njegova soproga je imela v naročju živahno punčico, nekaj tednov staro Mirjam. Peta po vrsti. Če bi to hebrejsko ime prevedli, bi mu rekli Od Boga ljubljena. Ob drobnih živahnih ročicah, varno skritih v materinem zavetju, sem se spomnil na misel pokojnega pisatelja Alojza Rebule, ki je ob izidu svoje knjige nekoč dejal, da je v zamejstvu večji praznik od izida knjige – rojstvo otroka. In v trenutku so se mi zazdele Mirjamine ročice večje od velike zastave na zvoniku.

Celotna kolumna je objavljena kot uvodnik šeste številkw tednika Domovina. Naročila: KLIK

Tomajska cerkev. Foto: (c) Tino Mamić

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več