Venija Slovinšek: njenih trideset

Spremljal sem od rojstva vsa jo leta,
mati mila, komaj je shodila,
že je razumljivo govorila,
rekli so, da ta otrok obeta.

Je imela nekaj pač bolezni
tistih, ki se jim otroške pravi,
a bili dovolj so geni zdravi,
starši pa razumni, trdni, trezni.

Toda v puberteti je znorela,
ko se zdelo je, da je na konju,
prepoznal na daleč si po vonju,
da se ga dodobra je zadela.

Bi se skoraj čisto izgubila,
mahala je namreč z roko levo,
zavozila vsako brž zadevo,
na najhujše se je obsodila.

Ko jih triindvajset je imela,
so grozila skoraj ji vešala,
a se punca vendar ni predala,
prvič se je malce v roke vzela.

Dvajseta bila so vznemirljiva,
tri zamenjala je gospodarje,
zaflečkala težke s tem denarje,
zdela se je že neozdravljiva.

Slednjič pozna dvajseta prinesla
so slovo od nore slabe družbe,
v letu se najhujše je okužbe
nam pobrala in nato unesla.

Njenih trideset se zdaj obhaja,
bistra hči planin je doživela
desetletja tri, je čila, smela,
pametnejša končno le postaja.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več