Živemu človeku vse zgodi se,
zadnjič živega sem znanca srečal,
bežno ga poznam, bi ne posvečal
mu pozornosti, a nekaj zdi se.
Zdi se, da je bil precej drugačen,
še bolj mrk, nič zal, precej turoben,
na pogled poudarjeno hudoben,
skratka bil močno je neprivlačen.
»Stanko,« živec ustni skoraj trznil
mi je, da bi ga za hip ustavil,
pa sem pravočasno se popravil,
nisem si živcirati ga drznil.
Ker v organizaciji je krovni,
bi nemara me lahko obtožil,
da jaz tisti sem, ki strel je sprožil,
kaj še, Stanko rad bi bil vrhovni.
Se pri takih živčnih boš osebah
raje delal, da ti niso znane,
gledanje v stran ti le preostane,
se ravnaš po lastnih pač potrebah.
Kaj bi drezal v Stanka, živce paral
njemu, sebi in ne vem še komu,
raje stran pogledaš, a si v dvomu,
da zločin ta tvoj ne bo zastaral.
Živ hudič je namreč v žlahti s Stankom,
bi ga za vrhovnega postavil,
sicer pa, kaj bi o živcih pravil,
motil med pomembnim ga sestankom.
Med sestankom, ko po cesti hodi
tiho se z Mefistom pomenkuje,
lažne skupaj z njim ko sodbe kuje,
živčen ves po svetu Stanko blodi.
Saj se mi je končno še zasmilil,
živ je, živčen, sam ni na svobodi,
Stanko v lastni je jetnik usodi,
čaka, kdaj se ga bo kdo usmilil.
Stvar lepo se namreč ne izide,
živ je Stanko, a deluje mrtev,
zdi ubit se, na pogled že žrtev,
sodba zadnja, ve, da enkrat pride.
