Izjemno revni, ne pa obupani

Pesem in odmev molitev iz mnogih cerkva in mošej včasih po vso dolgo noč ne potihne in mislim, da je prav to tisto, kar jim pomaga, da gredo naprej.

En lep pozdrav ponovno iz Etiopije. V zadnjih pismih sem se osredotočala le na težave, ki prevzemajo to lepo državo, od vojne do lakote, bolezni… Kot da ne bi obstajalo nič drugega. To pa zaradi želje, da bi lahko ljudem pomagala. Vendar med svojim vsakodnevnim bivanjem tu sem vedno znova prevzeta nad tem, da karkoli se že zgodi, življenje teče dalje. Ljudje se zjutraj zbudijo in se lotijo dnevnih opravil, saj je treba preživeti. Tako da se včasih zdi, kot da je v državi “vse v redu”. Najbrž so dojeli, da obupavanje in kritiziranje situacije ne pomaga. In vedno z zanimanjem opazujem “njihov vsakdan”, ki je tako drugačen od našega, kar je očitno opazno že med samim korakanjem skozi mesto.

V enem od pisem, mislim da še pred novim letom, sem z nostalgijo po sprehodih po cestah opisovala utrip ulic in dejavnosti, saj se veliko ljudi dobesedno preživlja z delom na ulici. Zdaj strah pred okužbo s korono (ki sem jo medtem tudi že uspešno prebolela), se zopet nekoliko več prosto z lastnimi nogami premikam od točke A do B in hodim slalom med vsem možnim: luknje in kamenje na cesti, čistilci cest ali čevljev, prodajalci, avtomobili v gibanju ali parkirani prav kjerkoli, med strnjena množica pešcev, platna s prodajanim blagom razprostrtim na pločnikih, berači, stojnicami s hrano ali kavo, samokolnice s sadjem, verniki na pločnikih pred svetišči, manjša in večja gradbišča po celem mestu…, na vsakem pločniku pa je kako mlado bitje, ki sedi pred navadno tehtnico in vabi mimoidoče. 

Veliko ljudi, predvsem otrok, služi s tehtnicami! Neverjetno, ampak če hodiš po nekem pločniku ulice, ki je bolj prometna, greš sigurno mimo večih otrok, ki čepijo na pločniku ob osebni tehtnici in te vabijo, da se za eno ali dve etiopski biri stehtaš. S kolegico sva se enkrat za šalo stehtali, bila sta dva otroka, vsak s svojo tehtnico in vsaka se je na obeh stehtala. Teža je bila na vsaki tehtnici različna he, he. Enkrat sem enega fantka videla, ki je s tehtnico hodil med avtomobili, ki so se v gneči počasi premikali in stali, in njih ponujal tehtanje, he, he. Voznikom na cesti ponujajo vse možno. Ampak res vse. Od hišnih do avtomobilskih pripomočkov, higijenskih, prehranskih, šolskih, stanovanjskih… Ni da ni. 

S korono se je odprla seveda tudi nova tržna niša: maske in razkužila v različnih oblikah in barvah, čeprav mislim, da jih vedno manj uporabljajo. Zdaj zagotovo manj kot v začetku. Čeprav so bili v začetku epidemije po vsej državi zelo vestni, čeprav je bilo uradnih primerov manj kot 10. Zdaj pa, ko jih je tudi do 2000 na dan, je njihove pozornosti bistveno manj. Imajo preveč drugih težav. 

Predvsem je to revščina, ki se je zaradi epidemije močno povečala tudi v Etiopiji. Cene so zelo poskočile, in tudi zato je revežev veliko več, tudi na ulici. In seveda veliko beračev. Žensk z majhnim otrokom v naročju ali privezanem s culo na hrbtu, prosijo voznike za kak kovanec. Veliko je med berači sirijskih beguncev. 

Zelo, zelo žalostno je na pločnikih, kjer po cele dneve beračijo najbolj ubogi, taki ki se niti premikati ne morejo, kaj šele kaj drugega. Nekdo jih najbrž vsako jutro postavi na neko mesto, na kakšnem platnu, in tam cel dan čakajo na miloščino. Veliko domačinov vidim, da odvržejo kak kovanec. Nekateri imajo telo popolnoma zveriženo. Prirojene napake ali pridobljene poškodbe oz. bolezni, ob katerih se samo vprašaš, kako je to mogoče, da kaj takega nastane ali da telo to prenese. In teh ljudi je nešteto. 

Prav kruto se počutim vsakič, ko vidim in grem hkrati mimo, tako kot nešteto drugih ljudi. Ne moreš pomagati vsem. Res se vedno vprašam, kje je tu država. Zakaj ti ljudje životarijo dneve in dneve na kosu pločnika. Najbrž jih je res preveč, da bi se pomagalo vsem. Včasih je kdo še pokrit, tako da sploh ne veš, če je živ. Tudi ob uličnih ljudeh (klošarji), ki spijo zunaj, na pločnikih, se mi pogosto postavi vprašanje: ali bi sploh opazili, da človek ni več živ, in kako dolgo bi hodili mimo njega, preden bi sploh opazili, da je mrtev.

Težko je z besedami opisati slikovitost in dinamiko življenja in ulic. Včasih na skrivaj kaj poslikam, da ne bi koga vznemirila, najpogosteje iz avtomobila. Je pa to dogajanje mešanica vsega, obdanega z glasbo ali odmevajočo molitvijo in gostim smogom. Prepletajo se prvine kulture, navad, prehrano, verskih obredov, revščino, v kateri so s povešenimi pogledi vdani… Vse ima svoj tek, od zelo zgodnjih jutranjih ur do poznih večernih in nočnih, iz dneva v dan. Pesem in odmev molitev iz mnogih cerkva in mošej včasih po vso dolgo noč ne potihne in mislim, da je prav to tisto, kar jim pomaga, da gredo naprej. Iz dneva v dan. Od jutra do večera. Vsak dan. Brez obupa.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več