Kristus je naša velika noč

Velika noč je napoved, da smrt lahko premagamo, če se soočimo z njo in jo presežemo. Nujno moramo iti skozi prelome našega sveta in se soočiti s smrtmi današnje zgodovine.

Druga Mojzesova knjiga ali Exodus govori o izhodu Izraelcev iz Egipta. Hebrejska beseda pesah ali pasah’ v aramejščini, bolje poznano kot pasha, pomeni “prestopiti”, “izpustiti” in izhaja iz zgodbe o deseti nadlogi v Egiptu, v kateri je Gospod, ko je njegov angel šel mimo in videl jagnjetovo kri na vratih izraelskih hiš “šel mimo” (2. Mojzesova, 12,21-34). 

V Kristusu je velika noč dobila nov pomen, ki pa označuje prehod iz smrti v življenje za Jezusa in prehod v novo življenje za kristjane, ki so se z žrtvovanjem na križu osvobodili greha in pozvali k vstajenju z Jezusom. Ideja “prehoda” v sebi nosi vso dinamiko začasnosti; vsak odlomek si predstavlja prej in pozneje, tukaj in naprej, da ostane povezan z dimenzijami časa in prostora, obstaja pa še veliko drugih dimenzij zgodovine in človeškega življenja, ki v svoji dinamiki označujejo “prehod”. 

Dejansko moramo biti sposobni reči, da so vse človeške izkušnje nekakšno zaporedje korakov. Svetopisemska pripoved o judovski pashi jo zaobjeta v skrivnost: vratni podboj, označen s krvjo, hitri obrok (jejte v naglici) v ograjeni hiši in “prehod angela”, ki rešuje pred smrtjo; isto potem prehod preko Rdečega morja v številnih tradicijah, ki se prepletajo med seboj, nam ne omogočajo razumeti, kaj se je v resnici zgodilo ljudem, ki so zasužnjeni z drugimi, ki zaradi smrti svojih preganjalcev eksplodirajo v veselju do svobode, kateri gredo naproti. Še bolj zavita v skrivnost je izkušnja Kristusovih učencev, ki doživljajo njegovo muko, njegovo smrt, da bi dosegli vstajenje. 

Evangelisti se med besedami zanimivo prepletajo, da bi pripovedovali neizrekljivo, kar se je dogajalo.
Prvo je vsem jasno, strast da povedo zelo podrobno … med vrsticami, ki jih odkrijemo onkraj trpljenja Jezusa, moči žensk in šibkosti apostolov, zvestobe enega in izdaje drugega; neustreznost političnih moči, perfidnost verskih moči takratnega časa, krhkost zlahka zmanipuliranih ljudi, nasilje tistih, ki se postavijo proti šibkim … 

V prvi Kristusovi veliki noči se ne govori le o prepletanju teh dogodkov, marveč je to tudi dinamika zgodovine našega današnjega časa, ko se človek pusti zmanipulirati sam, in postane suženj neresnice.
Kronika tistega časa ni prav nič drugačna od današnje kronike. To nam pove, da je naše življenje, naša zgodovina še vedno na tej strani velike noči …
a resnična velika noč je čisto nekaj drugega! 

V poskusu pripovedovanja velikonočnega dogodka med evangelisti opažamo neustreznost besed in pomanjkanje primerne jasne zgodbe; morda tisto, kar povezuje evangelijske pripovedi, je zmeda duš teh ljudi, zmeda njihovega mišljenja. Po izkušnjah učencev obstaja neverjetna moč Gospoda, ki se je vrnil v življenje, pomislimo tudi na Lazarja, sina Nainove vdove, hčere Jairove, a to je bil le prehod nazaj, takorekoč nikamor, ker je moral Lazar ponovno »umreti«. Zgodba o velikonočnem dnevu je vsa polna kretenj in simbolov, ki nas skušajo rešiti iz nerazumljivosti, medtem ko nas puščajo v Skrivnosti: tema in zarja, odvaljeni kamen, figure angelov, prazen grob, velik tek žensk, ki so vedno protagonistke, a neslišane, nihče jim ne verjame, dvom apostolov, zmeda, posmehljivost …

Vse je tako hitro, da nam ne omogoča, da v celoti razumemo, kaj je “znotraj” vstajenja. Manjka nam nekakšna počasna zgodba, ki bi nam omogočila razumeti dinamiko, moč vstajenja, nekakšno zaporedje korakov v pripovedi. Morda se prav zato vsakič, ko se približujemo veliki noči, zdi, da nas nasilno vržejo v nikamor. Celotna človeška izkušnja je na strani smrti: bolezen, trpljenje, nasilje, zavračanje drugega, vse, kar uničuje človekovo dostojanstvo. Naša težava je v tem, da smrt zavračamo in jo skrivamo: obstajajo pravice, svoboščine, lastnosti žrtve, ki jih prinašamo, ki skrivajo aroganco, dobiček, krivico. Jezus pa ni skrival smrti ali bolečine, ampak jo je prevzel nase do konca; ni zavrnil najhujšega, najbolj elementarnega, kar občuti človeštvo, ampak ga je delil z nami (podobo hlapca je vzel nase…). Velika noč je napoved, da smrt lahko premagamo, če se soočimo z njo in jo presežemo. Nujno moramo iti skozi prelome našega sveta in se soočiti s smrtmi današnje zgodovine. 

Če vstopimo v izkušnjo bolečine, ki jo dobro poznamo, pustimo, da posledice greha raztrgajo meso obešenega na križ, da vstopijo v skrivnost novega sveta in odpirajo tisto Božje kraljestvo, v katero smo poklicani.
“Živeti od vstajenja: to je pomen velike noči” pravi Bonhoeffer. 

Velika noč ni ponovitev, zabava za praznovanje, obilen velikonočni zajtrk po prestanem postu, plastično čokoladno jajce, ki se razbije zato, da se vidi presenečenje v njem (ki je prej razočaranje), marveč oseba, življenski spremljevalec: Kristus, je naša resnična velika noč! 

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več