Dnevnik ozdravljene pesimistke
En lep ponedeljkov pozdrav!
Vesela sem, da vam bom po novem lahko na portalu Javnost.si vsak ponedeljek popestrila kakšno minuto ali celo več z zanimivim, poučnim in, upam, tudi zabavnim branjem. Smeha na srečo ni nikoli preveč. Razen če te ne začnejo boleti trebušne mišice od smejalnih krčev. Pa trebušnjakov zato ni treba delati kak dan, mar ne. Opažam, da se nam ta zimska maščoba, ki smo si jo vsi nabrali v teh ključnih 14 dneh, na trebuhu neopazno spreminja v kitajske spomladanske zvitke. In vse to samo zaradi pomladi, ki je že krepko zakorakala v naše življenje. Priznam, ne bi opazila njenega prihoda, če ne bi včeraj premaknili ur. Pojma nimam kam, naprej ali nazaj. Saj je vseeno. Vsako leto ista kakofonija. Čas bi nadzorovali? Neumno do konca. Ravno včeraj slišim nekega gospoda na televiziji, da krave in kokoši potrebujejo vsaj dva tedna, da se navadijo na nov bioritem, ki jim ga vsilimo ljudje. Ne vem, kdaj se bomo naučili, da ne moremo nadzirati narave; tisočletja se že trudimo, da bi jo ukrotili in podjarmili, pa poglejte, kam nas je vse skupaj to pripeljalo. V svet strahovlade. Mislim, če je svet, v katerem danes živim, evropska demokracija, potem se rade volje vrnem v Titovo diktaturo. Pa mi je vseeno tako za leve kot za desne, da smo si na jasnem. Zame so vsi mimo, razen redkih, a zato toliko bolj sijočih zvezd.
Ko sem zbirala misli, o čem bi na hitro pisala v uvodu, se nikakor ne morem izogniti zgodovini, ki sem ji nehote prisostvovala. Če že razmišljam o strahu in času, v katerem živimo, nas ta vse drži za vrat: strah pred okužbo, strah pred izgubo službe, strah pred boleznijo, strah pred smrtjo, strah za najbližje … seznam je dolg in se še kar dopolnjuje. Ampak saj s strahom živimo vse življenje. Pa ne govorim o osebnih strahovih, fobijah … Ne, merim bolj na globalni strah, na ta zunanji pritisk, ki nam zavestno kroji način življenja in pogled na svet.
Recimo, ko sem se rodila tam nekje konec šestdesetih let, takrat je bil na primer ves svet v strahu pred tem, da bo v prihodnjem desetletju zmanjkalo goriva in fosilnih goriv. Pa ni, a ne. V sedemdesetih so ljudi strašili s tem, da prihaja ledena doba. In bo konec vsega. V osemdesetih smo se vsi bali kislega dežja, ki je grozil, da bo uničil vse rastlinje, živalstvo ter posledično tudi vse človeštvo. V devetdesetih letih nam je z uničenjem planeta grozila ozonska luknja. Leta 2000 sem poslušala, da se bodo v prihodnjih desetih letih stopili vsi ledeniki in bo svet poplavljen. Leta 2001 je bila velika svetovna nevarnost bacil antraksa. Leto zatem je grozil virus Zahodnega Nila, da nas bo vse uničil. Leta 2003 je bil največja zvezda svetovnega strahu SARS. Ptičja gripa nas je napadla leta 2005, leto pozneje se je ves svet bojeval z bakterijo E. coli. Leta gospodovega 2008 je bil ves svet na kolenih zaradi ekonomske krize. Leta 2009 nas je pokorila svinjska gripa. Leta 2012 smo se vsi tresli, saj smo po majevskem koledarju pričakovali konec sveta. Leta 2013 je Severna Koreja napovedala jedrsko vojno vsemu svetu, leto 2014 je minilo v strahu pred virusom ebole. Leto kasneje je svet teroriziral ISIS, virus zika nas je napadel leta 2016. Dve leti pozneje je spet kazalo, da bo konec sveta, kot smo ga poznali, in to zaradi čedalje večjega globalnega segrevanja. Leto 2019 se je planet tresel zaradi strahu pred vse večjo prisotnostjo ogljikovega dioksida, ki ga izpuščajo goveda skozi zadnjično odprtino. Lansko in letošnje leto je minilo v znamenju novega koronavirusa – a saj to že sami vemo, to je zdaj naša nova stvarnost. In bogve kakšno preizkušnjo nam strah pripravlja za prihodnje leto.
Lahko bi zdaj vrgla kakšne fižolčke in na hitrico pogledala, kaj nam prinaša prihodnost za prihodnjo jesen in leto 2022. Ampak glede na to, da je naša realnost bolj nepredvidljiva kot scenarij filma Ali je pilot v letalu?, lahko obljubim le, da bo vožnja daleč od dolgočasne. Pripnimo si pasove!
Dnevnik ozdravljene pesimistke je tedenska rubrika novinarke in pisateljice Katarine Keček. Vsak ponedeljek na Javnost.si.
