Skupni imenovalec je ljubezen

Obljuba zaveze, ki jo je predlagal Jeremija, s katero se človekovo srce spremeni in nam je omogočena komunikacija z Bogom, se dokončno za nas uresničuje na današnjo oljčno ali cvetno nedeljo, ko vstopamo z oljčnimi vejicam v naše svetišče, žal ne kot množica, marveč v zelo skrčenem pomenu te besede. 

Jezus, Božji Sin, ki se je učlovečil in z nami delil celo človeško življenje, človek med ljudmi, ki pozna trpljenje (Iz 53,3), se odloči, da bo podvržen skrajnemu trpljenju, ki je tako enkratno, da bo človeštvo lahko dokončno spoznalo Resnico.
Danes sta Jezusova slava in gospodstvo povzdignjeni, vendar ostajamo v liturgiji kot priča trpljenju in ponižanju, ki ju zadevajo. Jezus vstopa v Jeruzalem in gre malo po malo z obrobja proti središču mesta, jahajoč osliča, ko ljudje razprostirajo ogrinjala po njegovi poti in mečejo palme in oljčne vejice, značilne znake slave in časti, ki so bile pridržane kraljem in cesarjem, mogočnikom tega sveta. 

A ti so vstopali na konjih, vzišeni nad ljudmi, množica, ki se pokloni Jezusu pa v njem prepozna resničnega kralja in Mesija, ki se je odlikoval v službi najbolj revnim in zatiranim. Množica se mu iskreno pokloni, saj njegove besede in dejanja kažejo, da govori tako, kot še nihče med ljudmi (Jn 7,46), in usmiljena dela, ki jih je izvajal, so izraz ljubezni Boga Očeta do vseh. V ozdravitvah in drugih velikih božjih dejanjih Sina Človekovega se zavedajo Božje naklonjenosti do tega sveta, ki ravno zato, ker je sovražen in škodljiv, potrebuje ljubezen in podporo v veri, ki vodi k upanju in ki ustvarja spreobrnjenje za izboljšanje življenja. 

Pravzaprav nas ljubezen do Boga spodbuja k spreobrnjenju (Rim 2,4), da bi v nas ustvaril vero in moč za ustrezno korenito prenovo celotnega človeštva; a to ljubezen nam lahko podeli samo Bog sam, ki je postal človek v Kristusu. Svet potrebuje ljubezni, človek potrebuje zavest in dokaze, da je ljubljen kot preganjan ali kaznovan, a tega ne more storiti nihče, razen tistiega, ki je človeka ustvarili po svoji podobi in sličnosti, torej Bog, ki deluje v svoji utelešeni Besedi.
Toda prav zaradi ljubezni do nas Jezusov vstop v Jeruzalem ni omejen zgolj na slavno vzklikanje množic, pač pa ima hkrati grenak priokus. Pravzaprav Jezus dobro ve, da bo to mesto kraj v katerga vstopa pretrpel skrajno mučenje, tudi s pomojo istih množic, ki ga sedaj častijo, pred čemer ne bo mogel pobegniti, če bo izvršil Očetovo voljo: ujet bo, oskrunjen in križan in če bi se celo hipotetično želel izogniti takšni usodi, ne bi uresničil večnega božjega načrta odrešenja obljubljenega vsem ljudem. Če bi se je Kristus izognil križu, ne bi mogel plačati ceno naše odkupnine in nas narediti zaslužne za odrešenje. Križ je v resnici instrument, na katerem nas je Kristus odkupil po visoki ceni (1 Kor 6,20) in na svoji koži plačal kazni, ki si jih mi zaslužimo za svoje grehe. 

Nobeno naše dobro delo, pa naj bo hvale vredno in potrebno, ne bi moglo nadomestiti naše nepopolnosti in grehov; nobena od naših moči in niti najbolj dostojanstvene pravice človeštva nam nikoli ne bi mogle zaslužiti odrešenja in odrešenja, ker smo v bistvu zaradi ranjenosti od greha sveta negotovi in nezadostni! Samo ta nezaslišana odkupna ljubezen Kristusa na križu nas lahko “opraviči”, torej nas naredi pravične in sposobne uživati v “zaslugah” pred Bogom.

Zaradi tega gre Jezus namerno in brez obotavljanja, četudi s tesnobo in tremo, na vislice križa in sprejema prebadanje nohtov na udih, zadihanost, bolečino, oslabljenost in iztekanje med posmehom opazovalcev. Kristus se iz ljubezni sooča z vsem tem, čeprav ima dovolj razlogov, tudi pravnih, da bi se izognil neslavni obsodbi. Zato pa je Jezus resnični judovski kralj, vendar v smislu kraljestva služenja, sežiganja in žrtvovanja za vse nas, ki ga zaznamuje znamenita krvava trnova krona, ki izraža resnično ljubezen do dajanja. Razlogi za vero, ki jo moramo imeti v križanega Jezusa, nas spodbudijo, da se tudi sami udeležimo vsake stopnje Jezusovega vstopa v Jeruzalem, na kar bo v naslednjih dneh usmerjen naš pogled.

Nedelja, v kateri se zmaga spreminja v poraz in moč, popusti v pomanjkanju in šibkosti a v neverjetnem »crescendu« ponižanja in spoštovanja, ki pa zavzame mesto slave in veličastja. Veje oljk in palm, butaric in drugega zelenja, s katerimi smo danes »oboroženi«, so simbol kraljestva in slave, ki pa se preoblikuje v potrjeno in nezaslišano ponižnost: oljčne vejice, ki jih Jezus prejme ob svojem veličastnem prihodu na mesto mučenja; oljčne veje ki gostijo kraj, kjer bo začutil strah, tesnobo, bledico in grozo pred trpljenjem (Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene…), ki pa bo morala podleči moči odpuščajoče Božje ljubezni (Vendar ne moja, marveč Tvoja volja naj se zgodi).
To mogočno, neuničljivo tisočletno rimsko cesarstvo, se bo ravno zaradi te ljubezni, v moči skorajda “subverzivne energije” začelo rušiti.

Kdo se lahko upre neoboroženi moči Resnice, ki je Pilat ne razume in tudi ne novodobni »pilati« in razni »herodi«. V moči Resnice ni nobene hudobije, marveč eno samo odpuščanje, ki premaga naš greh in se tema umakne svetlobi, zemlja dobi nove barve in velikonočno sonce se prebije skozi bežeče oblake žalosti, bolezni, zlorab in preizkušenj. 

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več