Če bi onemogočili anonimne profile na družabnih omrežjih, bi v trenutku zmanjšali spletno širjenje sovraštva in vulgarnosti na minimum. Zakon o sovražnem govoru, ki se pripravlja že leta, pa bi postal povsem odveč.
Zato po svoje razumem, da se mnogi ljudje s konservativnimi vrednotami na spletu skrivajo za anonimnimi profili. Biti antikomunist je namreč v naši deželi nevarno. Dokazano nevarno. Nevarno je tudi, če si levičar in če glasno podvomiš o potezi svojega vodstva. Tudi to je dokazano nevarno. Pri nas celo pri tajnem glasovanju v hramu demokracije parlamentu ni zagotovljena tajnost. Pri nas celo mediji poročajo o pritiskih na poslance, kako da morajo glasovati na tajnem (sic!) glasovanju. In vsi ostajajo tiho: pravosodje, pravniki, varuh človekovi pravic, ustavno sodišče, predsednik republike.
Nikogar ne obtožujem zaradi anonimnosti. A odkrit obraz je vendarle vrednota. In podpis.
Tako, kot je bilo nekoč v komunizmu. Nikogar ne obtožujem, ker se je zaradi težav vpisal v partijo. Ali pa če se je partiji samo priklonil s tišino zaradi svoje lagodnosti in lažjega življenja. Tega ne jemljem avtomatično za strahopetnost. A vendar to še vedno ni – junaško dejanje. Junaško dejanje je drža tistega, ki zaradi pokončnosti in poštenosti v komunizmu ni naredil kariere. Ali pristal v zaporu. Nejunaštvo pač ni isto kot junaštvo.
V velikem delu, verjetno kar večinskem so anonimneži strahopetci. Tako desni kot levi. Samo v filmih in risankah so lahko anonimneži junaki. Resno dvomim, da je med anonimnimi tviteraši kak Superman, sv. Miklavž ali Zoro. Pa če si kdo še tako močno želi, Zorova maska človeka še ne spremeni v sabljača in osvajača …
Anonimnost pač ni isto kot podpis. Anonimna izjava nima enake teže kot podpisana. Tega nekateri nočejo razumeti. A nekateri, tudi visoki politiki, tega dejansko niti ne razumejo. Tako se je neki anonimnež na twitterju po razkritju lažnega profila Alenke Bratušek (SAB) začel usajati, češ da imajo tudi nekateri desni politiki lažne anonimne profile.
Urejam dva portala, kjer komentarjev bralcev skorajda ni. Nepodpisanih komentarjev namreč ne objavljam. Lahko so še tako tehtni ali argumentirani. Če sem se sam pod neko besedilo podpisal in za njim stojim in lahko bralec mojo fotografijo najde na internetu in lahko najde tudi moj e-naslov, potem me mnenje anonimnežev ne zanima.
Podobnega se držim na družabnih omrežjih. Fejstbuk sem sicer na pepelnico zaprl za ves postni čas. Sicer pa se besednih nasilnežev rešim s tipko BLOCK. Na tviterju mi je še bolj všeč tipka z napisom MUTE, ki mi omogoča, da mi ni treba prebirati vulgarnih ali agresivnih tviterašev.
Večina težav z nasiljem na svetovnem spletu izvira iz nepoznavanja bontona. Gre za preprosto oliko. Tudi če nismo omikani. To, česar me je mama naučila do petega leta. Prosim, hvala, vikanje in podpis. To so ključne besede, ki jih mnogi ne poznajo. To so čarobne besede, ki bi tudi celotno življenje po začetku korone naredile vsem lepše in znosnejše. Bistveno znosnejše.
Celoten komentar je objavljen na portalu Požareport: KLIK
